NE ME BASAT'

Kolumna Primoža Kališnika: Na dopustu

V življenju je treba biti po pameti pošten. Za poštenost rabiš malo pameti, za nepoštenost moraš biti pa bister.
Fotografija: FOTO: Foto: Jure Eržen/delo
Odpri galerijo
FOTO: Foto: Jure Eržen/delo

Včasih se človek vpraša, kako je mogoče, da se stvari zgodijo prav tako, kot se. Recimo tako, ko imaš še nekaj dni dopusta za porabiti in se odločiš, da ga pač boš pač pred koncem leta.

Istega dne, ko se ti začne dopust, jasno, da ugotovijo, da si tudi zbolel za korono.

In ko te zdravnik po telefonu vpraša, ali naj ti odpre bolniško, mu poveš, da ni treba, ker si itak na dopustu, in vse skupaj – dopust in bolezen – imata za izzveneti isti dan.


Še en dokaz, kakšna neumnost je ne porabiti dopusta. In če se ti to dogaja že kakšno desetletje, potem je jasno, da je narobe nekaj s teboj, ne pa z dopustom.

Menda se med hujšimi boleznimi ljudje lahko tudi malo spremenijo, jasno, na bolje, tisto, a ne, ko ugotoviš, kaj je pomembno in kaj ne in potem živiš drugače.

Tako kot sem pri tistem odstotku ljudi, ki pri potapljanju ne morejo izenačiti pritiska v glavi, sem tudi pri tistem odstotku ljudi, ki jih niti bolezni ne naučijo ničesar.

Oziroma ki verjamejo, da nikoli ni tako slabo, da bi ne moglo biti še slabše.

Ko te najbolj mede, kot to pri koroni je, se lahko zgodi še kaj, kar je veliko slabše.

Zato je korona lahko tudi le bolezen, ki ti v desetih dneh vzame štiri kile in voh, tako da je povsem normalno, da kakšen teden ne čutiš potrebe po tuširanju.

Naenkrat je tudi vsa hrana dobrega okusa in – kot sem omenil – osvežilec zraka na stranišču je povsem brez zveze.
Malo se tudi srečaš z resničnostjo. Onega hecnega dne, ko ne moreš z žlico v usta in te mlajša hči futra, starejši hčeri rečeš, glej, kam sem prišel, me futrajo kot starčka.

»Oči, pa saj ti tudi res si star.«

FOTO: Foto: Jure Eržen/delo
FOTO: Foto: Jure Eržen/delo
Če otroke lepo vzgojiš, tako, da ne lažejo, sploh ne rabiš sovražnikov.

Itak, da starejši ljudje mislimo, da smo se samo začasno naselili v lupino dinozavra, ne pa da je to nova resničnost.

To je tako, kot ko sediš na obali, v senci, s pivom v roki, neobrit in z izpahnjenim trebuhom in gledaš mične tete, ki hodijo okoli tebe in si misliš svoje.

Pa si po moje bolj kot za v greh za v povoje.

Sebe videti v pravi luči je torej grozljivka, a ne.

Zadnjič sem med boleznijo gledal posnetek, kako se v ringu poskušam naučiti boksa, novembra letos je bilo. Nekatere stvari res ne gredo skupaj.

Šest križev in boks je že ena takih stvari. Edino, kar ima boks v takih letih z mladostjo, je, da ko jih dobiš po luliki, je to isto, kot je bilo, ko si jih dobil pred petnajstimi leti.

Dober levi kroše je po mojih izračunih enakovreden šestim pirom in štirim viskijem.

Ja, videti sebe v pravem času, to je umetnost.

Se spominjam matere, ko je je bila v domu ostarelih, kako je na vprašanje o počutju odgovorila, da je kar v redu, »ampak, veš, tu je toliko starih ljudi ...«.

Tistega dne je bila še zima, bilo pa je kopno in sem se na obisk pripeljal z dirkalnim kolesom, seveda v zimski kolesarski opravi.
Ko sem kolo spravil za vrata, čeprav ni bilo verjetno, da bi se kdo od seniorjev, ki so tam sedeli, kam odpeljal z njim, razen do britofa, me je gospa, ki je vedno sedela na vhodu, pozdravila: »O, glej ga, smučarskega skakalca.«

V resnici, če prideš marca na obisk v kričečem rdečem kompletu, s čelado na glavi in z očali, v čudnih čevljih – ja, kako naj ti pa rečejo?

In če takrat vsi gledajo Planico?

Itak pa vemo, da so pri nas skoki in kolesarstvo neločljivo povezani.

V nasprotju s svetom, kjer ljudje dolgo vadijo, da gredo lahko na Tour de France, moraš pri nas na velikanki le malo doskočiti na glavo in postaneš najboljši kolesar na svetu.

V resnici moram priznati, da nekoliko razmišljam, da bi začel trenirati skoke. Če lahko boks, a ne ...

No, s temi zimskimi športi nekako nimam sreče, pred dolgimi leti, ko sem se šel še zakonsko življenje, je obstajala manjša možnost, da bi vozili bob ... Pa sta mi hčeri to preprečili.

Izdal sem se, ko sem en teden nenehno gledal film o jamajškem bobu.

Tisto z bobom je bilo takrat celo izvedljivo, no, zdaj pa ni več.

Rečeš bobu bob in dobiš resnico. Ker menda to pomeni stvari opisati take, kot so, in nič drugače. Se pravi, da se spraviš v težave, a ne ...

Nič ni bolj nevarnega in neprijetnega, kot če govoriš resnico.

Ampak itak vsi vemo, da je resnica za začetnike in za one, ki niso preveč pametni.

Resnica je, da si z resnico nakoplješ težave, z neresnico pa jih prestaviš za nekaj časa.

V življenju je treba biti po pameti pošten. Za poštenost rabiš malo pameti, za nepoštenost moraš biti pa bister.

Torej: komaj čakam, da bo Korl prevzel oblast. On je bister, kot je Sava pri Trbovljah. Takrat bo korona veliko manj nevarna bolezen in bo tudi trajala manj časa.

Zakaj? Po novem bo imela eno črko manj, a ne ... Namesto korona bo koona.

Zato vam pravim: dober državnik je tisti, ki zna skrajšati bolezen.

Začeti je treba pri besedi. Namesto šest pet črk.

Da je nova beseda čudna?

Ne me basat'. V primerjavi z originalom ...

Izbrano za vas

Izbrano za vas