Kolumna Primoža Kališnika: Je bil Jezus rocker? V bistvu – ja

Med kolegi mojega skoraj pokojnega poklica je veljalo reklo, da je vsak človek svoja zgodba – da sta človek in to, kar se mu je zgodilo, ena in ista stvar.

Za časopisno rabo je to dobro.

Napišeš zgodbo, ki se dobro bere – če znaš pisati. Če ne znaš, se bere še kar.

No, tisti, ki je živel to zgodbo, pa te po objavi ne zanima več.

V resnici je tako, da tvojo poslovno prihodnost gradi njegova zgodovina, za njegovo prihodnost pa te ne briga – ker je ta prihodnost na neki način zate že zgodovina.

Nekaj, kar je, a v resnici tega ni – ker tebi ne prinaša nobene koristi.

Kdor ni tak, med kolegi velja za čudnega.

Čudnost ne prinaša ne uspeha ne materialnih bombončkov.

Poznam kar nekaj ljudi tudi z drugih področij, ki so bili taki – in so se na tej poti tudi malo izgubili. Zlomili. Se zapili ali zaplinili po vegetarijansko; pir je kralj in trava je kraljica. Češ da so delali dobro in prav, njihovo življenje pa je zdaj »čista jeba«, kot se reče med rockerji.

Rockerji?

Rockerji so tisti, ki rock živijo, ne pa le prepevajo rock pesmi in ga fašejo od kakšnega rockerja ali rockerice.

Tudi odrasel človek z resno službo in družino lahko živi približen rock – po ohlapnih, ne hardcore, a vseeno rockovskih principih.

To pomeni, da nekdo – kljub odgovornostim odraslega življenja v agregatnem stanju službe, družine in obveznosti – še vedno živi avtentično, po svoje, z notranjo svobodo in integriteto.

Rockovski princip niso nujno dolgi lasje, glasna kitara in ponočevanje. Rock je drža. Je upornost konformizmu, iskrenost do sebe, nepopustljivost v bistvenem. Je to, da ne pustiš, da te življenje ne skleše, pač pa zgladi v nekaj, kar nisi.

To je človek, ki zna reči ne, ko vsi prikimavajo. Ki v sebi še vedno nosi ogenj. Ne iz kljubovanja, ampak zato, ker drugače ne zna živeti – in noče.

Tak človek si upa biti neudoben, nekoliko neugoden za druge. A tudi pristen.

Tak človek ni zgodba, pač pa človek, ki ima svojo zgodbo.

Tudi Jezus ni zgodba. Bil je človek. S svojo zgodbo. In to ni isto.

Zgodbo so pisali drugi, stoletja zatem, ko je on hodil med ljudmi – lačen, utrujen, z nasmehom in dvomom v očeh.

Jezusova zgodba je sčasoma postala sistem, religija, dogma.

In s tem so jo mnogi nehali živeti – so jo raje pridigali, merili, zapisovali.

Tam, kjer je bil prej dotik, so ostala navodila. Kjer je bila bližina, so zrasli zidovi. In kjer je prej govorilo srce, so začeli govoriti v njegovem imenu – brez njega.

Tisti človek pa je bil, kot so danes dobri ljudje – ta človek je bil vedno nežna moč, ki je sedela z izobčenimi, govorila v tišini in verjela, da ljubezen ni teorija, ampak dejanje. In to je tisto, kar ostane.

Jasno, da se bom vprašal, ali je bil Jezus rocker.

Po uradni etiketi – ne. Če pa pogledaš, kako je živel – čisto mogoče.

Ni pisal himn za stadione, a je premikal ljudi. Ni iskal svetlobe odrov, a je prinesel luč.

Bil je s tistimi, s katerimi »pravi« niso hoteli biti.

Zmešal je red, ki je tlačil dušo, in govoril o ljubezni, ki je dišala po svobodi.

In to, če mene vprašaš, ni daleč od rock'n'rolla.

Zato vprašam še enkrat: je bil Jezus rocker?

Ni igral kitare, a je stresel temelje.

Ni iskal odrov, a je prižgal luč.

Bil je z ljudmi, ki jih je svet odrinil, govoril je resnico, ki je bolela – in osvobajala.

Če to ni rock'n'roll, potem ne vem, kaj je.

Jezus je šel, tako kot rockerji, oblastem na živce zato, ker ta nad obojim nima nadzora.

Pri obojem je tako, da oblast lahko misli, da ima nadzor nad zgodbo, a njeni lastniki še kar hodijo naokoli po svojih poteh – in oblast s samo zgodbo nima kaj početi, saj se ji zdi, da sama po sebi ni vredna nič.

Včasih oblast zato ujame človeka, ki nosi zgodbo. A stvari se ne končajo.

Tudi če je nosilec zgodbe zaustavljen, onemogočen, celo zaprt – njegova zgodba hodi naprej sama po sebi.

Upam, da je tole ustrezno pojasnilo, da sta človek in njegova zgodba dve stvari.

Naši oblasti namreč nikoli ne bo jasen pomen tega stavka – pa tudi če ga kdo od oblastnikov sliši na kakšnem posvečenem kraju: »Drugih ne moreš spremeniti – spremeniš lahko le sebe, da lahko z njimi shajaš.«

No, to pa ne gre. Ker je pri oblasti tako, da sta človek na oblasti in njegova zgodba eno in isto.

Kaj ostane nam, navadnim ljudem?

Tole: »Drugih ne moreš spremeniti – spremeniš lahko le sebe, da lahko z njimi shajaš.«

Ampak predpogoj za to je, da nad teboj nimajo nadzora.

Da si in človek in svoja zgodba – ne pa le eno.

Oblast pravi, da državljanom želi vsega dobrega – predvsem zdravja. Da dela vse, da bi bili ljudje čim bolj zdravi.

Ampak na najbolj osnovnih, rekreativnih razdaljah Maratona Franja in Ljubljanskega maratona se med podanike nikoli ne pomeša.

Kar je – v bistvu – dobro. Tako ji ne pride na pamet, da bi tudi s tako čistimi stvarmi skušala imeti nadzor nad ljudmi.

Dokler se gibamo, smo svobodni.

V glavi in v telesu.

To ni ena – to sta dve zgodbi, ki vodita k istemu: svobodi.