Kolumna Primoža Kališnika: Dobro jutro, spermiji

Papir ne prenese vsega. To je ena tistih krutih resnic časopisnega novinarstva, ki si jih nihče ne želi slišati. Ker je tista stara fraza, da papir prenese vse, najbolj nedosegljiv cilj novinarstva. Če bi papir res prenesel vse, bi pri nas bilo danes veliko lepše. Pravzaprav, če bi papir res vzel na sebe vse, kar bi moral, bi bilo napisano vse, kar bi bilo nujno. No, ne samo napisano – natisnjeno.

Problem je, da je bilo veliko napisanega s ciljem objave, pa potem ni nikoli ugledalo luči sveta. Tako pa slovenski časopisi ležijo v težavah, še večjih, kot bi bili sicer. »Sicer« tukaj pomeni, da bi bili v težavah v vsakem primeru, a bi še vedno ohranili bralce. Ja, čeprav je teh manj kot nekoč.

Spoštovanje ni v številu bralcev, ampak v tem, da bralci zaupajo piscu, uredniku in časopisu. Ko je tega zaupanja konec, si pa res v »banani«.

Včasih smo se šalili, da če v življenju nimaš pojma, lahko postaneš novinar. In če nimaš pojma prav nič, lahko postaneš celo urednik. Slab hec, a je danes kar realnost. In piko na i temu daje dejstvo, da časopisi med ljudmi ne uživajo več ravno spoštovanja. Uredniki? Prav tako ne.

Ko si rekel »novinar sem«, si včasih to povedal s ponosom. Danes? Zveni skoraj, kot da si se polil z deci polulanega špricarja.

Tak, kot je zapis do tu, je svet, če verjameš resigniranim novinarjem.

Če hočeš biti dober resignant, moraš imeti optimističen pogled.

Pravi filozofi pravijo: resignacija ni mir – je tiha žalost, ki te potihoma srbi v duši. Resignacija je modrost srca, ki je prevečkrat dobilo šus. Obupati ni vedno znak slabosti; včasih pomeni, da imaš dovolj moči, da končno spustiš vajeti. Sprijazniti se pa pomeni vedeti, da ni več tvoje naloge, da rešuješ vse. Tisto »naj bo« ni nujno to, kar si hotel, ampak to, kar si moral sprejeti.

Vem, zveni kot optimizem za začetnike, mogoče malo naivno, ampak hej – je.

Resignacija ni konec – je prostor, kjer začneš znova, brez bremen. Ko nehaš pritiskati proti temu, kar je, začneš videti, kaj vse je lahko. Sprejeti ne pomeni, da si se vdal, ampak da verjameš, da obstaja druga pot. Včasih pokažeš največ moči prav takrat, ko se odločiš, da ne boš več zapravljal energije za bedarije. Ne izgubiš, ko se umakneš – včasih prav takrat zmagaš nad seboj.

Ko izpustiš tisto, kar te žre, narediš prostor za tisto, kar te res zdravi. Sprijaznjenje ni obup, ampak dogovor s sabo, da si zaslužiš mir. Mir pride, ko sprejmeš, da ne moreš nadzorovati vsega – ampak še vedno lahko vodiš sebe. Resignacija je tiho zaupanje, da življenje ve, kam gre, tudi če ti še ne vidiš poti.

Spustiti nekaj ni vedno konec – velikokrat je to povabilo novemu začetku, ki si ga dolgo iskal.

Pravzaprav so to lepe misli, povedane na slovenski način: treba se je brcniti v rit in začeti znova.

V bazenu gnojnice olimpijskih iger v plavanju pač ne narediš, a ne? Vsak naš pokojni prijatelj bi ti potrdil to resnico.

Kaj pa pravi Sveto pismo? Biblija resignacije ne vidi kot pasivno vdajo, temveč kot dejanje zaupanja, ko človek spusti svojo voljo. Gre za dejavno vero, ne za brezbrižnost.

Sveto pismo ni krščanska Knjiga mrtvih. Govori sicer o smrti in življenju po njej, a njegov cilj ni, da bi te popeljal skozi posmrtni svet, kot to počne staroegipčanska Knjiga mrtvih. Biblija ti ponudi drugo, celovito, živo vizijo: ne usmerja te v mistično potovanje po onostranstvu, ampak vabi, da že tukaj in zdaj najdeš svojo polnost.

Če je staroegipčanska Knjiga mrtvih priročnik za mrtve, je Biblija za žive. In sploh ni treba verjeti v boga, da ne bo pomote.

Včasih človek enostavno preneha verjeti, da se lahko kar koli spremeni. Ne ker bi bil šibek, ampak ker ga je svet prevečkrat na gobec in poslal na rit. Tako nastane resignacija – tiha odločitev, da je bolj varno nič več ničesar pričakovati, da te nič več ne boli. Navzven deluje mirno, skoraj modro, ampak znotraj je led.

A v tistem hladnem, tihem prostoru počasi nekaj zori. Morda droben občutek, da vendarle še ni vse rečeno. Da obstaja možnost, ki je še nisi poskusil. Optimizem ne nastane iz naivnosti, ampak iz poguma, da znova verjameš, četudi so te že velikokrat zavrnili.

Prehod iz resignacije v optimizem ne pomeni, da zdaj vidiš svet v rožnatih barvah. Pomeni, da začneš gledati drugače: ne vrtiš se več okoli tistega, česar ne moreš nadzorovati, ampak se obrneš k tistemu, kar še lahko ustvariš. Ne zato, ker si prepričan, da bo vse v redu, ampak ker veš, da vredno ni isto kot lahko – in da je živeti boljše kot zgolj obstajati.

Ko se resignacija in optimizem pogovarjata, resignacija pravi: »Nima smisla.«

Optimizem odgovori: »Morda ne še – a kdo pa pravi, da se ne more obrniti?«

Tako da, ljudje – nehajte jamrat', uporabljajte svojo glavo in bodite sprememba. Najprej pri sebi, jasno.

Če ni tako, smo samo tisti spermij, ki je imel srečo, da je preživel, zdaj pa ne ve, kam s sabo.

In zadnji stavek ni zapisan zato, ker mora imeti dobra zgodba nekaj seksa, ampak zato, da vemo, da smo. In zakaj, vsaj po moje.

Če bi začeli s papirjem, bi bilo super. Saj veste: najprej je bila beseda.