NA OKO
Kolumna Miše Terček: Usodni ples
Scenarij ju je postavil pod žaromete in zdi se, da sta se častno poklonila tragičnim osebnostim, ki jih je uradna zgodovina skoraj pozabila.
Odpri galerijo
Mehiški politik Ignacio de la Torre y Mier, ki ga v filmu igra Alfonso Herrera, in njegov ljubimec Evaristo Rivas (Emiliano Zurita) sta se leta 1901 udeležila usodnega plesa, ki je končal njuno razmerje. FOTOGRAFIJI: NETFLIX
Na Netflixu je pred nekaj dnevi luč sveta ugledal težko pričakovan televizijski film Dance of the 41, ki v izvirniku nosi ime El baile de los 41, saj gre za špansko govoreči film večkrat nagrajenega mehiškega režiserja Davida Pablosa. Zgodba filma, posneta po resničnih dogodkih, ki nosijo zgodovinsko vrednost in obravnavajo občutljivo družbeno tematiko, je v začetku 20. stoletja na mehiški družbeno-politični sceni dvignila precej prahu.
Osupljiv in ganljiv scenarij pripoveduje o dvojnem življenju vzpenjajočega se politika, ki se je leta 1901 zapletel v afero, ki so jo oblasti skušale prikriti, a je skozi časopisje vseeno pricurljala v javnost. Omenjenega leta je namreč mehiška policija vdrla v zasebno vilo, v kateri je potekala zabava istospolno usmerjenih moških, med katerimi so bili nekateri oblečeni v ženska oblačila, kar je bilo za tiste čase, podrejene konservativnim normam, hudo škandalozno. Močan vpliv cerkvenih oblasti je druženje LGBT+ skupnosti, ki v tistem času ni imela svojega prostora v družbi in se je bila prisiljena skrivati, obsodil v imenu »morale«, skoraj vsi od 42 udeležencev pa so plačali visoko ceno – javno obsodbo, pretepanje, ponižanje, izgubo službe, statusa v družbi.
Med njimi je bilo tudi precej vplivnih mož iz gospodarstva in politike, ki so bili zaradi morebitnih kazni svojo istospolno usmerjenost pred javnostjo prisiljeni skrivati, zato so bili mnogi od njih poročeni (z ženskami, seveda) in imeli otroke.
Zgodba se osredotoča na enega od udeležencev zloglasne zabave, in sicer na »številko 42«, kot se ga je pozneje prijel vzdevek. Bil je namreč edini, ki ga od 42 udeležencev ni doletela kazen, saj je bil poročen s predsednikovo hčerko, najvišji predstavnik države pa si ni mogel privoščiti politične afere, ki bi v tistem času nedvomno zamajala njegovo oblast. Incident je zato postal znan kot Ples enainštiridesetih, saj je bila »številka 42« zamolčana. Slednjo je predstavljal vzpenjajoči se politik Ignacio de la Torre y Mier, ki ga v filmu igra Alfonso Herrera. Ignacio je bil (kot smo omenili) poročen s hčerko takratnega mehiškega predsednika Porfiria Díaza (v filmu ga igra Fernando Becerril) Amado Díaz (Mabel Cadena), njegov ljubimec pa je bil Evaristo Rivas (Emiliano Zurita).
General Porfirio Díaz je bil mehiški predsednik kar sedem mandatov, državo je vodil več kot 30 let, obdobje njegovega predsedovanja med letoma 1876 in 1911 pa je okategorizirano kot »porfiriato«. Díaz je bil sicer (za tiste čase) na precej področjih liberalnih pogledov, a obenem je bil pragmatik in oportunist, zato javno ni nasprotoval Cerkvi. Slednja je zato njegov režim podpirala. To pa je pomenilo, da si ni mogel privoščiti, da bi se izvedelo, da je njegov zet gej, kaj šele, da se je udeleževal zabav, ki so spodbujale moške v ženskih oblačilih, saj je bilo to davno pred popularizacijo drag (queen) subkulture in brisanjem mej med stereotipnimi vlogami spolov.
Šokantna zgodba, kot je prikazana v filmu Ples enainštiridesetih, ni šokantna zaradi narave plesa samega, temveč zaradi bolečine, ki so jo morali predstavniki LGBT+ skupnosti pretrpeti zaradi tega, da so lahko bili to, kar so. Prepričljivi igri osrednjih junakov, ki ju igrata Herrera in Zurita, ne skrivata ničesar. Scenarij ju je postavil pod žaromete in zdi se, da sta se častno poklonila tragičnim osebnostim, ki jih je uradna zgodovina skoraj pozabila. Prizori, tako poljubljanja kot tudi spolnosti, so v filmu prikazani brez zadržkov, film s sprejemanjem ljubezni vseh vrst nima nobenih težav, in to prenaša tudi na gledalca, ki je z vsakim naslednjim prizorom bližje bolečini diskriminiranih.
Skozi oči Ignacia oziroma »številke 42« doživljamo tudi odpor do ljubljenja z njegovo ženo Amado, ki ga je nenehno silila v to, naj ji naredi otroka. Posledično jo je preselil v drugo krilo hiše, da mu z njo ni bilo več treba deliti postelje. Amada je v njunem zakonu igrala na karto, da je predsednikova hči in da mu bo uničila politično kariero, če je ne bo ljubil. A naj se je Ignacio še tako trudil, svojega srca, ki je bilo za nekoga drugega, ni mogel utišati, zato se je z ljubimcem Evaristom dobival na skrivaj. Zloglasna zabava, ki jo je prekinila policija, pa je razdrla tudi njuno ljubezensko razmerje, saj so Evarista oblasti poslale daleč stran, kjer je kmalu zatem umrl. Ignaciu je to strlo srce, pošle pa so mu tudi ambicije za ugajanje politični vrhuški, ki ga je do dotičnega plesa imela za novi politični up, ki bi lahko morda nekega dne vodil državo.
V tragični zgodbi El baile de los 41, polni skrivalnic, ljubezen ni zmagala. Premagali sta jo umazana politika in lažna morala. A četudi bitka udeležencev usodnega plesa leta 1901 ni bila dobljena, je vse skupaj več kot 120 let pozneje rešil film. Slednji je policijsko, cerkveno in politično zatiranje takratnih oblasti obsodil, ljubezni med Ignaciem in Evaristom pa postavil spomenik. Težko bi torej rekli, da na koncu vseeno ni zmagala ljubezen.
Mehiški politik Ignacio de la Torre y Mier, ki ga v filmu igra Alfonso Herrera, in njegov ljubimec Evaristo Rivas (Emiliano Zurita) sta se leta 1901 udeležila usodnega plesa, ki je končal njuno razmerje. FOTOGRAFIJI: NETFLIX
Osupljiv in ganljiv scenarij pripoveduje o dvojnem življenju vzpenjajočega se politika, ki se je leta 1901 zapletel v afero, ki so jo oblasti skušale prikriti, a je skozi časopisje vseeno pricurljala v javnost. Omenjenega leta je namreč mehiška policija vdrla v zasebno vilo, v kateri je potekala zabava istospolno usmerjenih moških, med katerimi so bili nekateri oblečeni v ženska oblačila, kar je bilo za tiste čase, podrejene konservativnim normam, hudo škandalozno. Močan vpliv cerkvenih oblasti je druženje LGBT+ skupnosti, ki v tistem času ni imela svojega prostora v družbi in se je bila prisiljena skrivati, obsodil v imenu »morale«, skoraj vsi od 42 udeležencev pa so plačali visoko ceno – javno obsodbo, pretepanje, ponižanje, izgubo službe, statusa v družbi.
Med njimi je bilo tudi precej vplivnih mož iz gospodarstva in politike, ki so bili zaradi morebitnih kazni svojo istospolno usmerjenost pred javnostjo prisiljeni skrivati, zato so bili mnogi od njih poročeni (z ženskami, seveda) in imeli otroke.
Zgodba se osredotoča na enega od udeležencev zloglasne zabave, in sicer na »številko 42«, kot se ga je pozneje prijel vzdevek. Bil je namreč edini, ki ga od 42 udeležencev ni doletela kazen, saj je bil poročen s predsednikovo hčerko, najvišji predstavnik države pa si ni mogel privoščiti politične afere, ki bi v tistem času nedvomno zamajala njegovo oblast. Incident je zato postal znan kot Ples enainštiridesetih, saj je bila »številka 42« zamolčana. Slednjo je predstavljal vzpenjajoči se politik Ignacio de la Torre y Mier, ki ga v filmu igra Alfonso Herrera. Ignacio je bil (kot smo omenili) poročen s hčerko takratnega mehiškega predsednika Porfiria Díaza (v filmu ga igra Fernando Becerril) Amado Díaz (Mabel Cadena), njegov ljubimec pa je bil Evaristo Rivas (Emiliano Zurita).
General Porfirio Díaz je bil mehiški predsednik kar sedem mandatov, državo je vodil več kot 30 let, obdobje njegovega predsedovanja med letoma 1876 in 1911 pa je okategorizirano kot »porfiriato«. Díaz je bil sicer (za tiste čase) na precej področjih liberalnih pogledov, a obenem je bil pragmatik in oportunist, zato javno ni nasprotoval Cerkvi. Slednja je zato njegov režim podpirala. To pa je pomenilo, da si ni mogel privoščiti, da bi se izvedelo, da je njegov zet gej, kaj šele, da se je udeleževal zabav, ki so spodbujale moške v ženskih oblačilih, saj je bilo to davno pred popularizacijo drag (queen) subkulture in brisanjem mej med stereotipnimi vlogami spolov.
Plakat za film Ples enainštiridesetih (Dance of the 41)
Šokantna zgodba, kot je prikazana v filmu Ples enainštiridesetih, ni šokantna zaradi narave plesa samega, temveč zaradi bolečine, ki so jo morali predstavniki LGBT+ skupnosti pretrpeti zaradi tega, da so lahko bili to, kar so. Prepričljivi igri osrednjih junakov, ki ju igrata Herrera in Zurita, ne skrivata ničesar. Scenarij ju je postavil pod žaromete in zdi se, da sta se častno poklonila tragičnim osebnostim, ki jih je uradna zgodovina skoraj pozabila. Prizori, tako poljubljanja kot tudi spolnosti, so v filmu prikazani brez zadržkov, film s sprejemanjem ljubezni vseh vrst nima nobenih težav, in to prenaša tudi na gledalca, ki je z vsakim naslednjim prizorom bližje bolečini diskriminiranih.
Skozi oči Ignacia oziroma »številke 42« doživljamo tudi odpor do ljubljenja z njegovo ženo Amado, ki ga je nenehno silila v to, naj ji naredi otroka. Posledično jo je preselil v drugo krilo hiše, da mu z njo ni bilo več treba deliti postelje. Amada je v njunem zakonu igrala na karto, da je predsednikova hči in da mu bo uničila politično kariero, če je ne bo ljubil. A naj se je Ignacio še tako trudil, svojega srca, ki je bilo za nekoga drugega, ni mogel utišati, zato se je z ljubimcem Evaristom dobival na skrivaj. Zloglasna zabava, ki jo je prekinila policija, pa je razdrla tudi njuno ljubezensko razmerje, saj so Evarista oblasti poslale daleč stran, kjer je kmalu zatem umrl. Ignaciu je to strlo srce, pošle pa so mu tudi ambicije za ugajanje politični vrhuški, ki ga je do dotičnega plesa imela za novi politični up, ki bi lahko morda nekega dne vodil državo.
V tragični zgodbi El baile de los 41, polni skrivalnic, ljubezen ni zmagala. Premagali sta jo umazana politika in lažna morala. A četudi bitka udeležencev usodnega plesa leta 1901 ni bila dobljena, je vse skupaj več kot 120 let pozneje rešil film. Slednji je policijsko, cerkveno in politično zatiranje takratnih oblasti obsodil, ljubezni med Ignaciem in Evaristom pa postavil spomenik. Težko bi torej rekli, da na koncu vseeno ni zmagala ljubezen.
