Kolumna Miše Terček: Prva mačka in prva miš televizije

Igra mačke in miši je prisotna v domala vseh kulturah, na vseh koncih sveta. A v pop kulturi sta podobo teh dveh domačih živali za vse večne čase spremenila risana junaka Tom in Jerry, ki sta ju leta 1940 ustvarila William Hanna in Joseph Barbera. Tom in Jerry sta postala globalni sinonim za mačko in miš, za karakteristike naših domačih ljubljenčkov in za večno tekmovalnost ter igrivost dveh prijateljev, ki sta prisiljena živeti pod isto streho. Nedolžna miš, ki poskuša zgolj ubežati vedno naklepajoči mački. Tom je portretiran kot zlikovec, Jerry pa kot dobričina, čeprav včasih, resda redko, vlogi tudi zamenjata.


Nepozabna risanka, katere podobe lahko danes spremljamo povsod (od majic in drugih oblačil do videoiger in oglasov), saj je ime postalo prepoznavna blagovna znamka, letos praznuje 80 let od prvega predvajanja, kar pomeni, da z njo odrašča že četrta generacija. Tom in Jerry je animirana serija, ki je doživela nekaj sprememb, a koncept je ostal enak, ključ za globalni uspeh pa se ni skrival le v preprostem vsebinskem scenariju, s katerim so se lahko poistovetili tako na Vzhodu kot na Zahodu, temveč tudi v dejstvu, da gre pri prezentaciji v resnici za imitacijo mešanice športa in plesa, saj vragolije animiranih junakov spremlja dinamična in sinhrona glasba, jezik pa je globalen, saj Tom in Jerry ne govorita in vsa svoja čustva in počutje izražata z močno izrazno obrazno in telesno mimiko.

Edini glas, ki ga boste, sicer ne zelo pogosto, slišali, je glas njune gospodarice. Slednja pa ima to posebnost, da je prikazana iz njune perspektive, torej od spodaj navzgor, kar pomeni, da se v risanki vidijo zgolj njene noge in včasih, ko se razjezi, tudi valjar, s katerim podi poredno mačko, ali prestrašeno beži pred nič krivo mišjo. S tem sta ustvarjalca Hanna in Barbera videz človeka, ki je torej brez narodnosti in rase, prepustila gledalčevi (otroški ali odrasli) domišljiji, da si je gospodarico vsak krojil po svoji volji.

Izvirna kreatorja Toma in Jerryja sta ustvarila (oziroma je pod njuno taktirko nastalo) 114 epizod, ki so bile prvič predvajane med letoma 1940 in 1958, pozneje (do leta 1967) pa so vajeti prevzeli drugi režiserji in scenaristi. V naslednjih desetletjih je bilo narejenih kup remejkov in posodobljenih različic, a originali so še vedno originali in lahko trdimo, da so najboljši, najbolj pristni, čeprav so novejše različice barvno izpopolnjene ter računalniško dovršene, je prvotni čar tisti, ki je pred male zaslone priklenil na milijone gledalcev po vsem svetu.

Včasih je težko verjeti, da je risanka res tako stara, saj je vedno znova aktualna tudi danes. Dodano vrednost ji daje prav moč, da je brezčasna. Čas je za Toma in Jerryja pravzaprav nepomemben, ustavljen. Njun dan se vsako jutro začne kot Groundhog Day, dan, ki se ponavlja. Tomov cilj je večen: ujeti miš, Jerry pa vsak dan živi v strahu, da ga bo maček lepega dne dobil in pokončal. A to se, seveda, nikoli ne zgodi, saj bi se s tem izgubil prvotni čar. Gledalec to, da Tomu ne bo uspelo, pravzaprav ve že na začetku, a vseeno risanko z zanimanjem pogleda do konca. Zakaj? Ker je za entertainment v Hollywoodu od cilja pomembnejši proces, potek, torej zgodba in način, kakšnih prijemov se bosta glavna akterja lotila tokrat.

Koliko različnih pasti lahko Tom sploh nastavi Jerryju? In koliko protiukrepov si lahko Jerry še izmisli? Bosta kdaj lahko zaživela v harmoniji? Se bosta z ramo ob rami borila proti skupnemu nasprotniku, morda tistemu buldogu, ki se vsake toliko pojavi ter Tomu prekriža načrte? Ja, vprašanj je veliko, odgovori pa se skrivajo v naslednji epizodi, kar pomeni, da do njih gledalec pravzaprav nikoli ne pride, saj to tudi ni namen.

A prve epizode Toma in Jerryja, čeprav smo prej omenili, da so ustvarjalci poskušali narediti brezčasno in bezprostorsko okolje, imajo tudi črn pečat, saj je kar več likov, ki se pojavijo v epizodi, rasističnih in danes ne bi več dobili zelene luči za objavo. Časi se spreminjajo in nekdaj je bilo tudi v Hollywoodu marsikaj sprejemljivo. Nekateri kritiki problematizirajo na trenutke ekscesno nasilje v risanki, saj naj bi bila v prvem planu namenjena otrokom (čeprav jim je ogromno referenc težko razumljivih, torej bi lahko rekli, da so pravzaprav namenjene odraslim).

A če ravs Toma in Jerryja primerjamo z nasiljem v sodobnih risankah, ugotovimo, da pravzaprav ni primerljivo. Res je, da Tom pri svojem lovljenju Jerryja uporablja sekire, kladiva, strupe in celo eksplozive, kar jasno nakazuje, da ne želi miši zgolj uloviti, temveč jo ubiti, je treba izpostaviti tudi to, da krvi ne boste našli. Zanimivo pa je, da je Jerry pri svojih protiukrepih nasilnejši od Toma, saj ga nemalokrat prepolovi, mu odreže glavo, ga strese z elektriko, ga priveže na rakete ter z njim ustvari ognjemet in podobno.

Znamka Tom in Jerry je danes milijardna industrija, slavni podobi mačke in miši pa sta se preselili na druge, modernejše platforme, saj sta junaka našla dom zunaj televizije, denimo na mobilnih telefonih – eno od njunih najbolj priljubljenih mobilnih iger igra več kot sto milijonov uporabnikov na Kitajskem.

Konec leta pa se Tom in Jerry vračata v kinodvorane po svetu, saj bosta nastopila v celovečernem filmu. Ni slabo za osemdesetletnika.