Kolumna Miše Terček: Prepovedana ljubezen

V zadnjem času so posebno priljubljeni dokumentarni in biografski filmi o pop zvezdnikih, a ne takšni, ki bi analizirali njihovo glasbeno nadarjenost ter umetniške prakse, temveč takšni, ki ponudijo vpogled v njihovo skrito zasebno življenje. Danes, v času družabnih omrežij, lahko zvezdniki na spletu z javnostjo sami delijo tiste kančke zasebnosti, ki si jih želijo ponesti v svet, pred leti pa je bilo vse to v rokah piarovcev in glasbenih založnikov, ki so zaščitniško skrbeli za podobo svojih varovancev.


Nekaj je maska za poslušalce in gledalce, nekaj povsem drugega pa resnično ozadje življenja zvezdnika, ko odvrže svoj odrski plašč in se udobno namesti v svojem domu. Da se produkt zvezdnika bolje prodaja, je vedno skrbno izbrana tudi ciljna publika, zvezdnik pa mora ustrezati določenim merilom, ki mu jih določi tisti, ki ga prodaja. Če se ta javna podoba ne ujema z zasebno, oblastniki storijo vse, da bi se pred publiko skrila, pometla pod preprogo.

Prav to je razlog, da se številni glasbeniki, ki so v javnosti torej prisiljeni živeti lažno življenje, zatečejo k samouničevanju, torej zlorabi mamil, alkohola, tablet in drugih substanc. V laži je namreč težko živeti, milijonske pogodbe pa jim nemalokrat onemogočajo odhod, saj so zvezdniki velikokrat le še sužnji v rokah kapitala, ki služi z njihovo podobo.

Ena takšnih tragičnih zgodb je zgodba ameriške pop pevke Whitney Houston. Dokumentarni film o njej z naslovom Smem biti, kar sem? (Can I Be Me, 2018) so prejšnji teden predvajali na TV Slovenija, kar je na slovenskem delu družabnih omrežij sprožilo številne komentarje in diskusije, saj številni poslušalci o nekaterih dejstvih iz njenega zasebnega življenja niso imeli pojma. O njenih odvisnostih so tabloidi poročali še za časa njenega življenja, a manj znani sta bili razmerje z njeno najboljšo prijateljico in žalostna zgodba, ki razkriva, da je morala Whitney svojo lezbično ljubezen pravzaprav skrivati.

»Smem biti, kar sem?« je bil stavek, ki ga je Whitney dostikrat izrekla v studiu, ko je snemala številne uspešnice, in prav ta stavek se je izkazal za tistega, ki kar najbolje strne njeno zasebnost. Dokumentarec v ospredje postavlja pevkine odnose z bližnjimi: z ambiciozno in konservativno materjo, ki je svoje lastne pevske neuspehe zdravila na svoji hčerki, prikrito partnerico, karizmatično Robyn Crawford, ki jo je kot asistentka spremljala tudi na koncertnih turnejah, in možem, razvpitim raperjem Bobbyjem Brownom, ki je v njeno življenje vnesel še več kaosa.

»Njena mati je rekla, da ni naravno, da sta si dve ženski tako blizu. A midve sva si prav zares bili. Nikoli se nisva pogovarjali o tem, ali sva lezbijki. Živeli sva svoje življenje, upala sem, da bo trajalo za vedno,« je pozneje o o svojem razmerju z Whitney Houston povedala Robyn, ki jo je po pevkini smrti priznal celo Bobby Brown ter dejal, da Whitney ne bi tragično umrla kot zasvojenka, če bi ji Robyn ostala ob strani. Robyn je namreč zaradi številnih nesoglasij s pevkinim možem Brownom odšla in se nikoli več ni vrnila.

V dokumentarcu lahko nazorno vidimo, kako ozkoglede nazore je imela Whitneyjina mama, delila jih je celo v intervjuju z Oprah Winfrey. Takrat je dejala, da tega, da je (bila) njena hčerka lezbijka, ne bi sprejela. Še več podrobnosti o tem je razkrila pevkina prijateljica, ki je dejala, da se o lezbičnih razmerjih v Cerkvi, ki ji je pripadala tudi Whitney, niso nikoli pogovarjali in da še danes ostajajo tabu. Od tu je po vsej verjetnosti izhajal Whitneyjin strah in zato je intimno (torej fizično) razmerje z Robyn končala, ko je njena slava dosegla svetovne razsežnosti in bi lahko tvegala, da se to razve. Prijateljico pa je vseeno obdržala ob svoji strani in ostali sta nerazdružljivi, kar je povzročilo ljubosumje tudi pevkinega moža Bobbyja Browna, tako se je z Robyn nemalokrat celo fizično stepel, a kot je v dokumentarcu izdal Whitneyjin telesni stražar, je Robyn Browna nemalokrat namahala.

V dokumentarcu smo lahko videli ves blišč in vso bedo, ki jo s sabo prineseta slava in denar. Pokvarita in zaostrita predvsem odnose z bližnjimi, saj zvezdnik postane stroj za tiskanje denarja, ki zaposluje tudi številne prijatelje in družinske člane. Whitney je na koncu za 100 milijonov dolarjev denimo tožil celo lastni oče.

Kaj vse bi se lahko spremenilo in vplivalo na širšo družbeno klimo glede sprejemanja LGBT-skupnosti v konservativnejših krogih, če bi zvezdnica kova Whitney Houston že takrat (v osemdesetih) javno razkrila svoje istospolno razmerje, lahko zgolj ugibamo. A zagotovo bi marsikoga opogumilo, da bi šel po njenih stopinjah in bil to, kar je, posledično bi ga tudi konservativnejši poslušalci bolj sprejemali in manj obsojali.

»Whitney ve, da sem jo ljubila, in jaz vem, da je ona ljubila mene. Vse sva si pomenili, zaprisegli sva si, da si bova vedno stali ob strani,« je pozneje o njunem razmerju dejala Robyn, ki danes živi s svojo partnerico in dvema otrokoma. Whitney pa žal ni bilo dovoljeno, da bi bila to, kar je bila. To je močno vplivalo na to, da je ni več.