Kolumna Miše Terček: Misija: je mogoče
Kot smo v preteklosti ugotovili že ničkolikokrat, smo okoli Eme in Evrovizije prav vsi strokovnjaki. Večina se za komentiranje (in usmerjanje) evrovizijskega šova čuti poklicane, ker gre za javno televizijo, torej se izbor plačuje z javnim denarjem – »našim« denarjem, kot radi poudarjajo nekateri. Ker gre za mednarodno tekmovanje, in predstavnik RTV Slovenija pravzaprav predstavlja Slovenijo, je do neke mere razumljivo, da se strasti kaj hitro razvnejo, saj je Evrovizija bolj kot glasbenemu tekmovanju podobna kakšni športni olimpijadi.
Upali bi si trditi, da nas mogoče po dolgem času spet čaka finale. O visoki uvrstitvi, morda med top 10, pa lahko zaenkrat zgolj tiho sanjamo.
Že pogled na občinstvo razkriva, da poslušalci s svojimi mahajočimi zastavami prej spominjajo na športne navijače. Prav tako nagrad ne podeljuje kakšna ugledna strokovna akademija oziroma komisija, temveč izbrana televizijska žirija, ki je v vsaki državi sestavljena iz precej raznolikih profilov, ter občinstvo, torej glas ljudstva – množica. Slednja pa večinoma sledi popularnemu, torej ne nujno tudi kakovostnemu, pa čeprav se ti dve oznaki sami po sebi ne izključujeta.
A to soboto smo na TV Slovenija končno lahko slišali evrovizijsko pesem, s katero nas bo na letošnjem Eurosongu zastopala s strani erteveja »ročno« izbrana mlada pop rock skupina Joker Out. Za oddajo, ki je nosila naslov Misija Liverpool, je nacionalka ciljala na najboljše. Na oder (nekdanje) Eme je vrnila celo »prvo damo slovenske televizije« Mišo Molk, ki je svoje delo pričakovano opravila nadvse profesionalno. Čudi nas, zakaj je javna televizija ne uporablja večkrat. Imajo jo tam – na dobri plači –, in dokler se ne upokoji, je skoraj greh, da zvezda njenega formata ne nastopa pred kamerami. V tujini se kaj takega nikoli ne bi zgodilo. Si predstavljate, da bi kakšna velika ameriška TV-mreža v zaprašenih arhivih skrivala največja imena zgolj zato, ker so »stara«.
V ZDA dobijo v tovrstnih primerih laskave oznake, kot so »ikona«, »legenda« in pa »kraljica«. Pri nas pa ... hja, pri nas imamo nenehno občutek, da RTV na vsak način – in precej s silo – gledalcem vsiljuje tako imenovane »nove obraze«. Hej, mojstri in mojstrice v pisarnah, to ni politika! Gledalke in gledalci radi gledamo tiste, ki jim zaupamo in ki smo jih vajeni – kilometrina nas ne moti, še raje jo vidimo, saj se zavedamo, da s sabo prinaša tudi zanesljivost.
Čas je, da nacionalka resnično preneha s temi starizmi (angleško: ageism), saj so že prav nadležno transparentni. Na mesta naj pač postavijo najboljše strokovnjake, ki jih premorejo. O Evroviziji na RTV Slovenija po vsej verjetnosti največ ve Miša Molk, ki je bila med drugim tudi članica EBU (European Broadcasting Union – Združenje evropskih javnih televizij), zato ne bi smel nihče od vodilnih imeti zadržka, da bi jo poklical za vodenje oddaje, kot je Misija Evrovizija. Zlobne jezike in gostilniške debate pa prepustimo anonimnim spletnim komentatorjem in lažnim profilom, ki tako ali tako oglodajo vsako kost, ki jim je vržena.
In če se za konec vrnemo k pesmi in izvajalcem, ki jih bo Slovenija letos poslala na Evrovizijo. Moramo reči, da je skladba v živo, torej na odru, precej bolj prepričljiva kot v videospotu, v katerem fantje delujejo nekoliko nepristni v vlogah, ki so jim bile dodeljene.
Na odru pa so se popolnoma razživeli – predvsem za televizijsko občinstvo je bil učinkovit dodatek publike, ki je stala za bendom, kar je stopnjevalo dinamiko in vzdušje v TV-studiu. Če bodo lahko kaj podobnega poustvarili v Liverpoolu – in morda, zavoljo mednarodnega dosega, pesem Carpe Diem odpeli v angleškem jeziku –, bi si upali trditi, da nas mogoče po dolgem času spet čaka finale. O visoki uvrstitvi, morda med top 10, pa lahko zaenkrat zgolj tiho sanjamo.