NA OKO
Kolumna Miše Terček: Ljubezen, smrt in roboti
Sporočilnost serije je večplastna in razvejana, a vseeno se giblje nekje v sledečih okvirih, in sicer da je ljubezen mogoča vsepovsod, tudi zunaj človeškega srca.
Odpri galerijo
Kritike letijo na seksualizirano portretiranje žensk. FOTO: Netflix
Kot smo v zadnjem času ugotovili že večkrat, so TV-serije ponovno in. Še več, žaromete jemljejo celo hollywoodskim filmom. Kinematografe in klasične televizijske sprejemnike dokaj hitro zamenjujejo spletne televizije, tablični računalniki in pametni telefoni. A tudi znotraj žanra TV-serij najdemo trende.
Eden od teh je nedvomno žanr animiranih TV-serij, ki pa niso namenjene otrokom, temveč odrasli populaciji. Če odmislimo etablirane bolj humoristične in satirične animirane TV-serije, kot so Simpsonovi in South Park, ki so svoje življenje začele še v prejšnjem stoletju (torej bi lahko rekli, da spadajo med staro gardo), je zunaj kup novih animiranih serij, ki se lahko pohvalijo tako z dovršeno, skoraj povsem realistično tehnično oziroma produkcijsko izvedbo, kot tudi privlačno in polno vsebinsko ter konceptualno noto.
Ena od takšnih odmevnih in pozornosti vrednih animiranih serij je zagotovo Love, Death & Robots (Ljubezen, smrt in roboti), ki je premierno sezono 18 epizod v Netflixov redni program spustila pred nekaj meseci oziroma v sredini marca letos. Rdeča nit je razvidna že iz naslova, saj je vsem epizodam serije skupno le to, da obravnavajo robote, smrt in ljubezen, sicer pa so si te največ 20-minutni deli med seboj izvedbeno (ali animacijsko, če želite) in vsebinsko (torej po scenariju) popolnoma različni, saj so jih ustvarili tudi različni avtorji. To pomeni, da lahko ogled serije začnete pri kateri koli epizodi in ne boste zamudili ničesar, vsak del namreč stoji sam zase in je od preostalih neodvisen. Kratki filmi torej. Animirani.
Začnemo lahko pri animaciji, ki je v nekaterih epizodah naravnost osupljiva. Ponekod zato, ker je tako resnična, da se boste v začetnih kadrih spraševali, ali morda ne gre za dejansko kamero in igralce, drugje pa zato, ker je tako poetično čudovita. Serijo je ustvaril režiser Tim Miller, ki ga najbrž poznate po njegovem filmskem dosežku Deadpool (2016) in prihajajočem nadaljevanju franšize Terminator (Dark Fate).
Sporočilnost serije je večplastna in razvejana, a vseeno se giblje nekje v sledečih okvirih, in sicer da je ljubezen mogoča vsepovsod, tudi zunaj človeškega srca. Tako se lahko rodi med dvema umetnima inteligencama ter med tehnologijo in človekom prav tako kot med dvema človekoma. Serija Love, Death & Robots preizkuša meje in ne ponuja srečnih koncev, temveč realnost servira takšno, kot je – neposredno in mestoma kruto. Kot usoda glavnih junakov in junakinj, ki nastopajo v epizodah. Včasih so povsem običajni ljudje (ali roboti, če želite) zgolj očividci, priče, mimoidoči, ki se po nekem naključju znajdejo v zgodbi, ki je večja od njih, spet drugič pa so arhetipski superjunaki, rojeni heroji, ki jih napajata pogum in neustavljiva želja po nesmrtnosti.
Najbolj pa so se nam v spomin vtisnile naslednje epizode: Suits (Obleke), ki govori o kmetovalcih, ki se z roboti borijo proti vdirajočim parazitom, obenem pa gre za srce parajočo zgodbo o ljubezni in prijateljstvu; Helping Hand (Roka pomoči), ki portretira astronavtko v vesolju, ki si je zavoljo tega, da se lahko vrne v plovilo, pripravljena odtrgati roko; Lucky 13 (Srečna 13), ki spremlja bojno pilotko ter njeno zastarelo in odsluženo letalo, in When the Yogurt Took Over (Ko je vajeti prevzel jogurt), ki premore obilico humorja in izvirnosti, saj svetu zavlada (ne boste verjeli) skleda jogurta.
Ne bi bili pošteni, če ne bi omenili tudi kritik, ki jih je serija prejela od nekaterih ženskih združenj. Ti namreč ustvarjalcem očitajo, da so ženski liki prikazani v slabi luči ter pretirano seksualizirano – v času gibanja #MeToo je to hoja po tankem ledu. Pod drobnogledom je bila še posebno golote polna epizoda z naslovom The Witness (Priča), ki se vrti okoli striptizete na begu. Če se gledalec v te očitke poglobi, lahko ugotovi, da je v teh kritikah nekaj resnice, kar za serijo ni ravno najboljša reklama tudi zaradi nečesa drugega. Namreč, če seriji, ki govori o prihodnosti, nekdo očita, da je nazadnjaška, to lahko nad njeno futurističnost vrže senco dvoma.
A glede na to, da smo danes domala vsi tako ali drugače povezani z roboti oziroma umetno inteligenco, torej prek telefonov, tablic, računalnikov, pametnih ur in še česa, izjemno zanimanje za animirano serijo Love, Death & Robots (kljub nekaterim kritikam) ne preseneča. Kot tudi ne preseneča odločitev ustvarjalcev, da že pripravljajo načrte za drugo sezono. Konec koncev gre za večne teme, kar ljubezen in smrt zagotovo sta, če v ta miks dodamo še robote, znanilce prihodnosti in sopotnike sedanjosti, pa je uspeh zagotovljen.
Vredno ogleda, vsekakor pa ni za tiste, ki brez disneyjevskih srečnih koncev ne morete zaspati. Tudi v primeru, ko gre za umetno inteligenco.
Sporočilnost serije je večplastna in razvejana, a vseeno se giblje nekje v sledečih okvirih, in sicer da je ljubezen mogoča vsepovsod, tudi zunaj človeškega srca.
Eden od teh je nedvomno žanr animiranih TV-serij, ki pa niso namenjene otrokom, temveč odrasli populaciji. Če odmislimo etablirane bolj humoristične in satirične animirane TV-serije, kot so Simpsonovi in South Park, ki so svoje življenje začele še v prejšnjem stoletju (torej bi lahko rekli, da spadajo med staro gardo), je zunaj kup novih animiranih serij, ki se lahko pohvalijo tako z dovršeno, skoraj povsem realistično tehnično oziroma produkcijsko izvedbo, kot tudi privlačno in polno vsebinsko ter konceptualno noto.
Ena od takšnih odmevnih in pozornosti vrednih animiranih serij je zagotovo Love, Death & Robots (Ljubezen, smrt in roboti), ki je premierno sezono 18 epizod v Netflixov redni program spustila pred nekaj meseci oziroma v sredini marca letos. Rdeča nit je razvidna že iz naslova, saj je vsem epizodam serije skupno le to, da obravnavajo robote, smrt in ljubezen, sicer pa so si te največ 20-minutni deli med seboj izvedbeno (ali animacijsko, če želite) in vsebinsko (torej po scenariju) popolnoma različni, saj so jih ustvarili tudi različni avtorji. To pomeni, da lahko ogled serije začnete pri kateri koli epizodi in ne boste zamudili ničesar, vsak del namreč stoji sam zase in je od preostalih neodvisen. Kratki filmi torej. Animirani.
Začnemo lahko pri animaciji, ki je v nekaterih epizodah naravnost osupljiva. Ponekod zato, ker je tako resnična, da se boste v začetnih kadrih spraševali, ali morda ne gre za dejansko kamero in igralce, drugje pa zato, ker je tako poetično čudovita. Serijo je ustvaril režiser Tim Miller, ki ga najbrž poznate po njegovem filmskem dosežku Deadpool (2016) in prihajajočem nadaljevanju franšize Terminator (Dark Fate).
Sporočilnost serije je večplastna in razvejana, a vseeno se giblje nekje v sledečih okvirih, in sicer da je ljubezen mogoča vsepovsod, tudi zunaj človeškega srca. Tako se lahko rodi med dvema umetnima inteligencama ter med tehnologijo in človekom prav tako kot med dvema človekoma. Serija Love, Death & Robots preizkuša meje in ne ponuja srečnih koncev, temveč realnost servira takšno, kot je – neposredno in mestoma kruto. Kot usoda glavnih junakov in junakinj, ki nastopajo v epizodah. Včasih so povsem običajni ljudje (ali roboti, če želite) zgolj očividci, priče, mimoidoči, ki se po nekem naključju znajdejo v zgodbi, ki je večja od njih, spet drugič pa so arhetipski superjunaki, rojeni heroji, ki jih napajata pogum in neustavljiva želja po nesmrtnosti.
Najbolj pa so se nam v spomin vtisnile naslednje epizode: Suits (Obleke), ki govori o kmetovalcih, ki se z roboti borijo proti vdirajočim parazitom, obenem pa gre za srce parajočo zgodbo o ljubezni in prijateljstvu; Helping Hand (Roka pomoči), ki portretira astronavtko v vesolju, ki si je zavoljo tega, da se lahko vrne v plovilo, pripravljena odtrgati roko; Lucky 13 (Srečna 13), ki spremlja bojno pilotko ter njeno zastarelo in odsluženo letalo, in When the Yogurt Took Over (Ko je vajeti prevzel jogurt), ki premore obilico humorja in izvirnosti, saj svetu zavlada (ne boste verjeli) skleda jogurta.
Ne bi bili pošteni, če ne bi omenili tudi kritik, ki jih je serija prejela od nekaterih ženskih združenj. Ti namreč ustvarjalcem očitajo, da so ženski liki prikazani v slabi luči ter pretirano seksualizirano – v času gibanja #MeToo je to hoja po tankem ledu. Pod drobnogledom je bila še posebno golote polna epizoda z naslovom The Witness (Priča), ki se vrti okoli striptizete na begu. Če se gledalec v te očitke poglobi, lahko ugotovi, da je v teh kritikah nekaj resnice, kar za serijo ni ravno najboljša reklama tudi zaradi nečesa drugega. Namreč, če seriji, ki govori o prihodnosti, nekdo očita, da je nazadnjaška, to lahko nad njeno futurističnost vrže senco dvoma.
Kritike letijo na seksualizirano portretiranje žensk. FOTO: Netflix
Vredno ogleda, vsekakor pa ni za tiste, ki brez disneyjevskih srečnih koncev ne morete zaspati. Tudi v primeru, ko gre za umetno inteligenco.
