Kolumna Mihe Šimnovca: Vrag je odnesel šalo
Pred izbruhom pandemije je bilo za poldrugo stran osmrtnic, zdaj jih z njimi napolnijo deset.
Odpri galerijo
Čeprav nikdar nisem bil kakšen ljubitelj znanstvenofantastičnih del ali filmov katastrofe, sem si jih v vseh teh letih kljub vsemu ogledal že kar precej. A so me – navzlic vsem grozljivim posnetkom – večinoma pustili popolnoma hladnega oziroma ravnodušnega. Po eni strani zato, ker so bili najhujši prizori posneti (pre)slabo, da bi me prepričali, po drugi se mi je celotna zgodba zdela preveč neverjetna, da bi ji lahko vsaj približno verjel.
Podobno je bilo pri meni sprva tudi z novim koronavirusom, pred katerim zdaj trepeta že domala ves svet. Ko se je konec lanskega leta pojavil v Wuhanu in se nato hitro razširil po Kitajski, se me (še) ni pretirano dotaknil. Če sem iskren, tudi novice o prvih tamkajšnjih smrtnih žrtvah ne, čeprav seveda ni bilo prijetno gledati posnetkov onemoglih na ulicah.
A vse skupaj se je pač dogajalo predaleč stran od nas, poleg tega tam – čeprav sem prepotoval že dobršen del sveta – še nikoli nisem bil, da bi mi morda zaradi kakšnih spominov bolj segli do srca. Kako že pravi rek? Daleč od oči, daleč od srca ... Nekaj bo že na tem tudi v tem primeru.
Toda znova smo se lahko hitro prepričali, kako je naš svet v bistvu majhen, ko je virus v vsega nekaj dneh priromal na sever Italije, ki je od našega glavnega mesta oddaljen le dobro uro, dve vožnje. In kamor tako radi zahajajo številni Slovenci. A še takrat mnogi prebivalci dežele na južni strani Alp grožnje, ki jo s seboj prinaša covid-19, nis(m)o jemali dovolj resno. Tudi zato ne, ker so nam odgovorni, torej celo tisti, ki naj bi bili poučeni in bi morali vedeti, za kaj gre, dolgo vztrajno ponavljali, da gre zgolj za neke vrste prehlad, v najslabšem primeru za bolezen, primerljivo z navadno gripo.
Da to še zdaleč ni res, dokazujejo skrb vzbujajoči podatki in posnetki iz sosednje Italije, kjer vsak dan za posledicami koronavirusa umre 200, 300 in več ljudi. Če so imeli, denimo, v časniku L'eco di Bergamo pred izbruhom pandemije za poldrugo stran osmrtnic, jih zdaj z njimi zlahka napolnijo kar deset?! Vrag je že zdavnaj odnesel šalo. Če nočemo česa podobnega doživeti tudi pri nas, je skrajni čas, da se začnemo vesti odgovorno!
Podobno je bilo pri meni sprva tudi z novim koronavirusom, pred katerim zdaj trepeta že domala ves svet. Ko se je konec lanskega leta pojavil v Wuhanu in se nato hitro razširil po Kitajski, se me (še) ni pretirano dotaknil. Če sem iskren, tudi novice o prvih tamkajšnjih smrtnih žrtvah ne, čeprav seveda ni bilo prijetno gledati posnetkov onemoglih na ulicah.
A vse skupaj se je pač dogajalo predaleč stran od nas, poleg tega tam – čeprav sem prepotoval že dobršen del sveta – še nikoli nisem bil, da bi mi morda zaradi kakšnih spominov bolj segli do srca. Kako že pravi rek? Daleč od oči, daleč od srca ... Nekaj bo že na tem tudi v tem primeru.
Toda znova smo se lahko hitro prepričali, kako je naš svet v bistvu majhen, ko je virus v vsega nekaj dneh priromal na sever Italije, ki je od našega glavnega mesta oddaljen le dobro uro, dve vožnje. In kamor tako radi zahajajo številni Slovenci. A še takrat mnogi prebivalci dežele na južni strani Alp grožnje, ki jo s seboj prinaša covid-19, nis(m)o jemali dovolj resno. Tudi zato ne, ker so nam odgovorni, torej celo tisti, ki naj bi bili poučeni in bi morali vedeti, za kaj gre, dolgo vztrajno ponavljali, da gre zgolj za neke vrste prehlad, v najslabšem primeru za bolezen, primerljivo z navadno gripo.
Da to še zdaleč ni res, dokazujejo skrb vzbujajoči podatki in posnetki iz sosednje Italije, kjer vsak dan za posledicami koronavirusa umre 200, 300 in več ljudi. Če so imeli, denimo, v časniku L'eco di Bergamo pred izbruhom pandemije za poldrugo stran osmrtnic, jih zdaj z njimi zlahka napolnijo kar deset?! Vrag je že zdavnaj odnesel šalo. Če nočemo česa podobnega doživeti tudi pri nas, je skrajni čas, da se začnemo vesti odgovorno!
