NA EKS
Kolumna Mateja Fisherja: Lačen ma gostüvanje
Gostüvanje ni pravo, če se ne nese mikser oziroma če med darili ni nekaj mikserjev, po možnosti istega modela.
Odpri galerijo
Lačen bo imel gostüvanje s klasičnim menijem.
Evo ga. Lačen se ženi. Prej bi verjel, da bodo Hrvati svetovni prvaki v nogometu, kot to. Skratka. Ob mnogoterih informacijah, ki jim sledite o slavnih osebnostih, zvezdah, trash zvezdah, kraljevih družinah, športnikih in drugih selebritijih, moramo, ampak res moramo opozoriti, da se letos ženi Lačen. Boštjan Lačen z Majo. Če smo ob zadnji kraljevi poroki lahko slišali, da je bila njena mama v klopi sama kot hokejaš v kletki za prestajanje kazenskih minut, če so vsako potezo in vsak pogled kraljice analizirali psihiatri, psihologi in rojal femiliz eksperti, barve vsakega šopka pa so bile zastavljene v skladu z globalnim političnim razpoloženjem, je tokrat vse skupaj drugače.
Normalno, bi rekli. Za prvo pero tovrstnega opisovanja je pred leti v Pomurju veljal zdaj že upokojeni novinar Sobočan. Zadnja stran lokalnega časopisa je bila vedno primer tako imenovanega ameriškega stila poročanja. Težko je rekreirati ta stil, še posebno pa napetost, ki mu jo je uspelo držati do zadnjega stavka v besedilu. Šele tedaj si ugotovil, da se ni zgodilo praktično nič vznemirljivega. Vendar se je bralo. Če ne zaradi drugega zato, ker si poznal nekoga, ki je poznal nekoga, ki je poznal od nje strica.
Spoznala sta se, ko je na veselici postavljala rože, on pa je z gasilci pripeljal klopi. V tem stilu, vendar veliko bolje, je pisal. Dolga leta in vedno o tako imenovanih navadnih ljudeh. Na gostüvanji sta pomembni dve stvari. Kaj je imela ona oblečeno in kaj se je jedlo. Lačen je tudi kuhar. Zato je drugi del izjemno pomemben. Kaj postreči kuharjem na gostüvanji? Odvečno vprašanje, tako kot je odvečno vprašanje, kaj se daje za darilo. Vprašanje, ki je skoraj brez pomena. Tako kot je ob krstu boter pečen za zlatnino, obhajilu bicikel in ob birmi moped, se tudi za gostüvanja ve, kaj je prav in kaj se spodobi. Gostüvanje ni pravo, če se ne nese mikser oziroma če med darili ni nekaj mikserjev, po možnosti istega modela.
To je pomembno zaradi tega, da ne pride do svaje med darovalci, katere tri sta mladoženca vrnila v trgovino in čigavega obdržala. Enak protokol je tudi glede menija. Goveja župa z rezanci, govedina s hrenom, pohano, rizi-bizi, torta, retaši, po možnosti vse ponoviš dvakrat. Klasika ali večna eleganca. Pred, po, vmes, na sredi in za domov pa pogače, pecivo, ki prav tako gre po standardu v stilu kremasto, kiflni, limonino, mađarice, kokosovo in seveda breskvice. To je tisto pecivo, ki bi lahko imelo podoben sloves, kot so ga v zadnjih letih dosegli makroni. Ni ti povsem jasno, kam spada in od kje se je vzelo, vendar je tukaj in vedno. Preživelo je vojne in sisteme, breskvice so vedno tukaj. Breskvice so večne.
In tak mi živimo, pravi Firbas. To je tisto gostüvanje, ki smo ga nazadnje gledali v televizijski uprizoritvi Kranjčevih Strici so mi povedali in je še vedno ostalo neki stereotip o sodobnem življenju v Prekmurju. Ko je bila nadaljevanka posneta in prikazana, je veljala za neki poklon nekdanjemu življenju v Prekmurju. Več kot trideset let po tem postaja tisto nekdanje življenje trendi, tisto, ki si ga mnogo mestnih ljudi želi in po katerem hrepenijo. Tako kot življenje na otoku, nekoliko zunaj ali vsaj ob robu zadnjih dosežkov sodobne civilizacije. Vse več ljudi opaža, da zadnji dosežki civilizacije nimajo velike vrednosti za njihovo vsakdanje življenje, ampak jih pozicija must have postavlja v zgolj neke vrste suženjski odnos do vsakdanjika. Breme.
So kot vprežni konj, ki mu vedno znova naklada dodatni tovor, po prehojeni poti pa ima vse manj moči. Brez vprašanja, zakaj in s kakšnim ciljem. Kdaj naj bi potegnili ročno in se vprašali čemu. Vprašanje je, kje se začne tradicija in kaj je tisto, kar naj bi bila resnična pridobitev sodobne družbe. Koliko več kakovostnih pogovorov smo opravili glede na dejstvo, da za telefon in komunikacije plačamo občutno več, kot smo porabili nekoč. Koliko več izvemo ob množici dostopnih televizijskih programov in informacij, ki jih pridobimo na spletu. Ali pa se obnašamo zgolj kot lačen, ki prireja gostijo.
Vsega pripravimo preveč, pojedli pa bomo lahko zgolj del. In veliko bo ostalo. Šele tedaj se začne tisto, kar naj bi bila resnična pridobitev sodobnosti, zmernost, uporabiti čim več, kot je možno, opraviti čim manj nepotrebnih poti in povzročiti čim manj odpada, ki obremenjuje okolje. To je današnja sodobnost. Zaradi tega bo imel Lačen gostüvanje s klasičnim menijem.
... in seveda breskvice.
Normalno, bi rekli. Za prvo pero tovrstnega opisovanja je pred leti v Pomurju veljal zdaj že upokojeni novinar Sobočan. Zadnja stran lokalnega časopisa je bila vedno primer tako imenovanega ameriškega stila poročanja. Težko je rekreirati ta stil, še posebno pa napetost, ki mu jo je uspelo držati do zadnjega stavka v besedilu. Šele tedaj si ugotovil, da se ni zgodilo praktično nič vznemirljivega. Vendar se je bralo. Če ne zaradi drugega zato, ker si poznal nekoga, ki je poznal nekoga, ki je poznal od nje strica.
Spoznala sta se, ko je na veselici postavljala rože, on pa je z gasilci pripeljal klopi. V tem stilu, vendar veliko bolje, je pisal. Dolga leta in vedno o tako imenovanih navadnih ljudeh. Na gostüvanji sta pomembni dve stvari. Kaj je imela ona oblečeno in kaj se je jedlo. Lačen je tudi kuhar. Zato je drugi del izjemno pomemben. Kaj postreči kuharjem na gostüvanji? Odvečno vprašanje, tako kot je odvečno vprašanje, kaj se daje za darilo. Vprašanje, ki je skoraj brez pomena. Tako kot je ob krstu boter pečen za zlatnino, obhajilu bicikel in ob birmi moped, se tudi za gostüvanja ve, kaj je prav in kaj se spodobi. Gostüvanje ni pravo, če se ne nese mikser oziroma če med darili ni nekaj mikserjev, po možnosti istega modela.
To je pomembno zaradi tega, da ne pride do svaje med darovalci, katere tri sta mladoženca vrnila v trgovino in čigavega obdržala. Enak protokol je tudi glede menija. Goveja župa z rezanci, govedina s hrenom, pohano, rizi-bizi, torta, retaši, po možnosti vse ponoviš dvakrat. Klasika ali večna eleganca. Pred, po, vmes, na sredi in za domov pa pogače, pecivo, ki prav tako gre po standardu v stilu kremasto, kiflni, limonino, mađarice, kokosovo in seveda breskvice. To je tisto pecivo, ki bi lahko imelo podoben sloves, kot so ga v zadnjih letih dosegli makroni. Ni ti povsem jasno, kam spada in od kje se je vzelo, vendar je tukaj in vedno. Preživelo je vojne in sisteme, breskvice so vedno tukaj. Breskvice so večne.
In tak mi živimo, pravi Firbas. To je tisto gostüvanje, ki smo ga nazadnje gledali v televizijski uprizoritvi Kranjčevih Strici so mi povedali in je še vedno ostalo neki stereotip o sodobnem življenju v Prekmurju. Ko je bila nadaljevanka posneta in prikazana, je veljala za neki poklon nekdanjemu življenju v Prekmurju. Več kot trideset let po tem postaja tisto nekdanje življenje trendi, tisto, ki si ga mnogo mestnih ljudi želi in po katerem hrepenijo. Tako kot življenje na otoku, nekoliko zunaj ali vsaj ob robu zadnjih dosežkov sodobne civilizacije. Vse več ljudi opaža, da zadnji dosežki civilizacije nimajo velike vrednosti za njihovo vsakdanje življenje, ampak jih pozicija must have postavlja v zgolj neke vrste suženjski odnos do vsakdanjika. Breme.
Gostüvanje ni pravo, če se ne nese mikser oziroma če med darili ni nekaj mikserjev, po možnosti istega modela.
So kot vprežni konj, ki mu vedno znova naklada dodatni tovor, po prehojeni poti pa ima vse manj moči. Brez vprašanja, zakaj in s kakšnim ciljem. Kdaj naj bi potegnili ročno in se vprašali čemu. Vprašanje je, kje se začne tradicija in kaj je tisto, kar naj bi bila resnična pridobitev sodobne družbe. Koliko več kakovostnih pogovorov smo opravili glede na dejstvo, da za telefon in komunikacije plačamo občutno več, kot smo porabili nekoč. Koliko več izvemo ob množici dostopnih televizijskih programov in informacij, ki jih pridobimo na spletu. Ali pa se obnašamo zgolj kot lačen, ki prireja gostijo.
Vsega pripravimo preveč, pojedli pa bomo lahko zgolj del. In veliko bo ostalo. Šele tedaj se začne tisto, kar naj bi bila resnična pridobitev sodobnosti, zmernost, uporabiti čim več, kot je možno, opraviti čim manj nepotrebnih poti in povzročiti čim manj odpada, ki obremenjuje okolje. To je današnja sodobnost. Zaradi tega bo imel Lačen gostüvanje s klasičnim menijem.
