Kolumna Mateja Fisherja: Čardaš v Versaillesu

Pred dnevi smo se spomnili obletnice začetka pariške mirovne konference. Osemnajstega januarja se je začelo eno najbolj kontroverznih pogajanj v zgodovini dvajsetega stoletja. Pariška mirovna konferenca je pomenila ne zgolj konec prve svetovne vojne, temveč tudi delitev Evrope po novih načelih, začetek nove Evrope, ki jo na neki način poznamo še danes. S prvo svetovno vojno je padla delitev med monarhijo in otomanskim cesarstvom in vzpostavljene so bile meje nacionalnih držav.


Če kaj druži to našo Evropo, če se po čem razlikujemo od preostalih celin, je to prav prestavljanje mej. Kot velja za Slovenijo, da so mejni spori med sosedi eden najbolj donosnih poslov za odvetniško industrijo, tako je prestavljanje mej nenehna tendenca tudi v Evropi. Folklora. Avstralija in Nova Zelandija imata pri določanju meja nekaj prednosti. Morje pač določi, kje se konča kopno, in to je to. Premikanje meja je zelo evropsko početje. Tudi v lokalnem okolju se nenehno ukvarjamo s prestavljanjem meja. Enako se dogaja na višji ravni organizacije skupnosti, vse tja do občin in držav. Nenehno smo v nekem mejnem kalejdoskopu.

Ko neka meja traja več kot petdeset let, je že sumljivo, postane dolgočasno, ker se na tem področju nič ne dogaja. Pa začnemo drobiti znotraj teh dolgočasnih meja. Izmislimo si občine in spet imamo neko mejno temo. Izmislimo si stanovanjski zakon in spet se začne postavljanja etažne lastnine in vpisovanja meja mojega in tvojega. Ko bo to na neki način zaključeno, bomo delili pokrajine, vmesno strukturo, med občinami in državo in tako naprej.

Mejno vprašanje mora biti nenehno prisotno, v nasprotnem dobimo občutek brezvetrja. Večina vojn pač nastane s tendenco po urejanju mejnih vprašanj. To je vsekakor najdražji način urejanja meje, ampak smo za ta cilj pripravljeni tudi na vojsko. Kosovo, Bosna in Hercegovina, Baskija, Koroška, Korsika, Turčija, Izrael ... Kamor koli pogledamo, najdemo mejno vprašanje. Od Pirana do Hotize. Lahko si predstavljamo, po čem bi pomnili delo izjemnega novinarja Marjana Jermana, če ne bi bilo mejnih vprašanj. Prav škoda je, da gospod ni nekoliko starejši in mediji v času pariške mirovne konference niso bili na današnji ravni.

Si predstavljate Jermana kot poročevalca iz Versaillesa? V živo. Si predstavljate, da je Marjan Jerman celo aktivni udeleženec konference in začne v svojem slogu postavljati vprašanja? Verjetno bi konferenca trajala še danes. Woodrowu Wilsonu so očitali, da je mirovno konferenco peljal po ameriških načelih, ni razumel koncepta nacionalne države, ni razumel evropskega načina razmišljanja.


Nekateri so mu očitali, da je šlo za konjsko kupčijo in ameriški način postavljanja meja. Kot kaže, je bil versajski sporazum med idejo konjske kupčije in nekim spiritusom, ki ga poznamo iz balade Mejnik Antona Aškerca, kjer duh zaradi prestavljenega mejnika skozi generacije mori ljudstvo. Na eni strani imamo tako ta hladni pokeraški tehnicistični pogled in na drugi strani neko težnjo k zgodovinski pravičnosti, ki je nikoli ne dosežemo, a se vleče iz roda v rod z željo po končni »pravični« postavitvi mejnika.

Versajski sporazum, ki je prvi v vrsti sporazumov in je bil sklenjen z Nemčijo, ni najbolj pravičen, pisan je tudi z idejo po zaščiti pred boljševizmom, ki je prihajal z vzhoda, na drugi strani pa ga celo krivijo, da je zaradi reparacijskih stroškov povzročil gospodarsko krizo, ki je na vrh naplavila fašizem in nacizem ter drugo svetovno vojno. Wilsonov svetovalec, profesor William L. Westermann, je versajski sporazum celo označil kot »wrong in spirit and quite wrong in its methods«, torej napačen v duhu in popolnoma napačen v metodah.


Ne glede na vse ima ta sporazum, ki je bil podpisan 28. junija 1919, pa tudi senžermenska pogodba z Avstrijo (podpisana 10. septembra 1919) in predvsem trianonska z Madžarsko (podpisana 4. junija 1920), še danes pomembne posledice za ustroj Evrope in njenih meja. Prekmurje je bilo določeno v palači Trianon v Versaillesu leta 1920 in nas iz vzhodne konference najbolj določa. Takrat smo dobili meje, ki veljajo še danes. Versajski čardaš se je plesal na pravi veselici.

Kot se za pravo veselico spodobi, se tam ne gleda, kdo lepo pleše, kdo je komu stopil na prste, kdo je koga prijel za rit in kdo je koga na gobec, ključno je, da smo se vsi dobro imeli, po tem jo pomnimo. Kaj točno se je vmes dogajalo, pa se spomni le redkokdo.