NA EKS

Kolumna Mateja Fišerja: Utajili 139.000 prašičev

Celotna stvar bo normalna, ko bo minister posameznega resorja predstavnik interesov naravnega habitata, ki ga pokriva.
Fotografija: Tatarec ne more stati 10 evrov, če je narejen iz surovin za 35 evrov. FOTO: M. F.
Odpri galerijo
Tatarec ne more stati 10 evrov, če je narejen iz surovin za 35 evrov. FOTO: M. F.

Pripelje kmet sina v prvi razred. Učiteljica vsa navdušena razloži, da je poslanstvo šole naučiti otroke brati, pisati in računati. Nakar jo kmet prekine in prosi, naj malega naučijo zgolj brati in pisati, računati pa ga bo naučil on sam. Pred kratkim smo brali prispevek dr. Aleša Kuharja, ki je izračunal, da je bilo v Sloveniji skotenih 303.000, zaklanih pa 164.000 domačih prašičev.

Se pravi, da jih je nekje na poti zmanjkalo 139.000. Dejstvo je, da je organizirana reja pod nenehnim nadzorom veterine, se pravi državnih institucij, in na tem mestu ni prostora za izgubljanje. Za vsakega prašiča se ve, kje je končal. Se pravi, da je izbris narejen pri kmetih. Le-to na neki način tudi priznavajo, saj so koline del naše tradicije. Ko se v medijih pojavijo kmečki funkcionarji, je to vedno signal, da gre nekaj narobe. Trenutno so na mizi tenzije o kmečkih uporih, vendar kot pravijo, ne bodo stavkali preveč resno, ampak zgolj toliko, da naredijo pritisk na oblast. Po domače ne bodo protestirali tako, kot to počnejo francoski kmetje, ki so sposobni iz središča Pariza narediti kmetijo. Ok.



Vsak protest je legitimen, če ima res cilj, ki ga z drugimi sredstvi ni moč doseči. Vendar je po zdravi kmečki pameti treba najprej pomesti pred svojim pragom, preden greš urejat stvari k sosedu. Dejstvo je, da kmetje v nekaj zadnjih sestavah parlamenta nimajo svojih predstavnikov. Ker si jih niso izvolili. Ko govorimo o političnih naravnih habitatih, bi bilo najbolj naravno, da bi kmetje podprli ljudsko stranko ali ljudsko opcijo, ki bi bila toliko močna in odgovorna, da prevzeme kmetijsko ministrstvo in s tem po neki vertikali zagovarja kmete. Pri nas so stvari nekoliko drugačne in naravni habitati v svojih ministrih vidijo sovražnike in obratno. Celotna stvar bo normalna, ko bo minister posameznega resorja predstavnik interesov naravnega habitata, ki ga pokriva.

Zdi se, da je kmečka opcija tudi, ko se del oblasti na neki način izogiba kmetijskemu ministrstvu in ji je vedno slajši kakšen drug resor. Če je trenutno NSi potomka krščanske ljudske formacije, bi bilo logično, da prevzame tudi resor kmetijstva. Kaj lahko čakajo kmetje, ko njihov resor vodi upokojenska stranka ali socialdemokrati. Ko je bil v politiki še stari Oman, se je vedelo, koga predstavlja, in ko kdo tega ni doumel, je znal udariti po mizi in dal vedeti, da je on tisti kmet, ki mu velja na to temo prisluhniti. Dandanes se sprašujemo, kdo je v parlamentu tisti kmet, ki se sliši. Grozijo s protesti, ker jih nihče ne usliši. Pri vseh teh protestih je vedno najbolj hvaležna tema mit o slovenskem.

Tatarec ne more stati 10 evrov, če je narejen iz surovin za 35 evrov. FOTO: M. F.
Tatarec ne more stati 10 evrov, če je narejen iz surovin za 35 evrov. FOTO: M. F.
Mit o slovenskem, ko imamo na eni skrajnosti kmeta in na drugi kupca, potrošnika. Vmes pa državo in industrijo, subvencije, sistem. Nepojasnjeni del izginulih prašičev se skriva prav v povezavi med kmetom in potrošnikom. Ta dva sta se povezala in skrila izginule prašiče. Šli so mimo sistema. Ostal pa je mit o slovenskem. Mit, ki naj bi skozi sistem zagotovil, da ima potrošnik dostop do slovenskega mesa. Vendar gre žal samo za mit. Kot bi rekla Ljudmila Novak, je pač treba znati šteti, računati. Po uradnih podatkih ima Slovenija nekaj čez dva milijona prebivalcev. Točneje 2,081.000.

Če odštejemo 15 %, ki predstavljajo populacijo do 14 let, in vzamemo, da je 73 % katoličanov, pridemo do številke 1,29 milijona ljudi. Odvzemimo še kakšnih 5 % vegetarijancev in špekuliramo, da je med velikonočnimi prazniki vsak pojedel 300 g šunke, pridemo do 368 ton velikonočne šunke. Ko pogledamo drugo stran s 164.000 prašiči, ki z dvema nogama dajejo v povprečju 10 kg velikonočne šunke na žival, ugotovimo, da bi samo za veliko noč potrebovali slabo četrtino vseh slovenskih prašičev. Tukaj pa se začne tako imenovana veriga. Kdo v tej verigi je tisti, ki prevzame tveganje.

Tveganje dejstva, da ima en prašič tudi glavo, rebra in druge dele, za katere nam je kot potrošniku ob nakupu velikonočne šunke malo mar. Kdo v verigi bo prevzel tveganje 450-kilogramskega goveda, od katerega dobimo 2 kg pljučne pečenke za tatarski biftek in tako naprej. Vsak pri sebi se mora vprašati, kaj je kupil, ko je za posamezni produkt plačal neko ceno. Kaj si kupil, ko si kupil tatarski biftek za 10 EUR, ko pa veš, da je cena pljučne pečenke, iz katere se tatarec naredi, 35 EUR. Tatarec za deset evrov pač ne more biti iz pljučne in nikakor iz slovenske. In to je tisti del matematike, ki bi ga lahko naučila tudi šola. Zavedanje, da je pridelava hrane, ni štancanje lego kock.

Zavedanje, da so slovenske reje v evropskem merilu po kakovosti na dokaj visoki ravni in da v proizvodnji uporabljajo veliko manj zdravil in drugih dodatkov kot drugod. In zavedanje, da če želimo imeti samo šunko, samo krila ali samo pljučno pečenko, to vključuje tudi tveganje, da bo nekdo moral ostale kose živali tudi uporabiti. Brez organizirane reje in tako imenovane verige si marsikdo ne bi mogel privoščiti ob nedeljah piščanca in marsikdo ne šunke za veliko noč. Ker bi bile stvari veliko dražje ali celo nedostopne. Mit o slovenskem žal velja zgolj do blagajne. Do takrat, ko začnemo primerjati cene. Takrat naenkrat postanemo Evropejci ali celo globalisti. Tudi zaradi tega računajo kmetje drugače, kot uči računati šola. Tako 303 ni vedno 164 + 139.

Več iz te teme:

Izbrano za vas

Izbrano za vas