NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Unfrendanje
Nekateri trdijo, da so letos hit slike s prejšnjega dopusta. Socialne mreže so socialne mreže.
Odpri galerijo
Brüli na zidu vpraša, ali veljajo tudi slike z lanskega dopusta. Letos je šel nekam pozno in se je verjetno počutil zapostavljenega, ker ni mogel parirati srce parajočim pogledom s plaže na obalo. Potem pa za dva tedna odide na morje. Neka gospodična postavi na zid sliko krožnika s fižolom iz konzerve, nekimi kumaricami in vse skupaj zalije s kečapom. Poleg nje napis zdravo in enostavno kosilo. Boga mi, letelo bi to skozi zaprto okno v nekem drugem kontekstu. Kot kaže, je majster, ki mu je to postavila pod brado, posebno toleranten človek. Nekateri trdijo, da so letos hit slike s prejšnjega dopusta. Socialne mreže so socialne mreže. Pomeni, da celotna stvar ni zgolj lastna apoteka, ampak predvsem apoteka za druge, tiste, s katerimi smo povezani, ali tiste, ki zgolj spremljajo. Najbližje temu je domača gostilna. Domača gostilna je tista, kjer se pač vsake toliko časa štemplaš, izveš, kaj je novega, in poveš, kaj je novo. Socialna mreža pred socialno mrežo. Ne glede na to, v kako velikem mestu živimo, vedno hodimo v dve gostilni. Ena je domača. Ko pridemo z dopusta in obiščemo domačo gostilno, nas pač ne vprašajo ali pač ne govorimo, kako je bilo lani na dopustu. Če začnemo opisovati lanski dopust, bo takoj završalo, da z dečkom nekaj ni okej, in bo v kratkem moral na remont.
Zaradi tega slike z lanskega dopusta na zidu ne veljajo. Podobno bi se zgodilo, če bi ob vseh vtisih in krajih, ki smo jih obiskali, začeli opisovati fižol iz konzerve, prelit s kečapom. Če ti ni uspelo najti vsaj enega zanimivega prodajalca travarice, s katerim bi se pohvalil, ali doživeti, da te je kot vinskega strokovnjaka prodajalec na tržnici na vprašanje, katere vrste je vino, ki ga prodaja, zradiral z odgovorom »Ima crno ima bilo i svi ga piju«, je bolje, da se izgovoriš, da celotni dopust nisi zapustil drevesa, pod katerim si ležal. Fair enough. Gre za neke vrste gostilniško etiko, podobno starogrškim debatam, v katerih je argument močnejši od tistega, ki ga podaja. V bistvu je argument edini, ki velja. Gostilničar se po pravilu vključuje v debato, vendar se mnenjsko ne opredeljuje oziroma ne postavlja na stran enega ali drugega gosta. Oba sta pač gosta in oba naročita rundo, to je njegovo poslanstvo. Vendar ko se argumenti krešejo, ostane gostilničar tisti, ki je razsodnik, on odloči, kdo je šel čez mejo in kdo ne. To ljudje vedo, nikjer ni napisano, vendar pač vedo, to je kultura. Tako je največja konkurenca gostilničarjem postal google. Takoj ko se pojavi prvi dvom, udeleženci potegnejo telefon kot kavboj pištolo v starih špaget vesternih, in začnejo klikati, iskati odgovor, kaj je prav in kaj narobe.
Prav z googlom padejo dobre stare gostilniške debate, tukaj se zaključi argumentacija, postavljanje za svoj prav. Z googlom pade tista moškost, ki doma itak ne more biti izražena. Tako je google ne le uničil velik del dobrih debat, temveč tudi del moškosti. Stati za svojimi stališči, tudi ko nimaš prav. To se je podrlo z dvema klikoma na telefonu. Zdaj se pač pustijo slikati na dopustu in lajkajo dosežek svoje žene, fižol iz konzerve, prelit s kečapom. Zdravo in enostavno kosilo. Jasno je, da po takšni sliki noben pravi moški ne upa v gostilno, saj nikakor noče odgovarjati na vprašanje, kako je bilo na dopustu. Kaj novega naj pove, ko pa so že vsi videli sliko zdravega kosila. Kultura objavljanja na socialnih omrežjih še ni zgrajena, kot bi morala biti. Res je, da se je gostilniška gradila od starih Grkov naprej. Ni možno pričakovati, da bi se virtualna zgradila v slabih desetih letih. Tehnologija se razvija zelo hitro, tako hitro, da ji človeška glava ne more slediti. Zelo enostavno sledimo tehničnemu napredku, izjemno težko pa kulturnemu, ki ga ta tehnični napredek vleče s seboj. Naenkrat imamo množico prijateljev, virtualnih frendov, ki nas ali mi njih lajkamo, lajkamo njihove domislice in slike z dopustov, potem pa v tako imenovanem naravnem okolju ostanemo na suhem. Ni več kaj povedati, vse je bilo objavljeno. Socialne mreže imajo tudi funkcijo Unfriend. Odprijateljuj ali kako bi se temu reklo. To ne pomeni, da si s kom skregan, ampak zgolj da nisi na njega nonstop nataknjen. Da ne slediš vsakemu njegovemu koraku in da mogoče ni najpomembnejši podatek, ki bi te zanimal, kdaj je njihova tamala danes šla kakat. S takšnim unfrendom si lahko tudi v domači gostilni poveš kaj novega in gotovo ti ne bo razlagal, kako je bilo na lanskem dopustu. V nasprotnem primeru te unfrendajo v domači gostilni.
Zaradi tega slike z lanskega dopusta na zidu ne veljajo. Podobno bi se zgodilo, če bi ob vseh vtisih in krajih, ki smo jih obiskali, začeli opisovati fižol iz konzerve, prelit s kečapom. Če ti ni uspelo najti vsaj enega zanimivega prodajalca travarice, s katerim bi se pohvalil, ali doživeti, da te je kot vinskega strokovnjaka prodajalec na tržnici na vprašanje, katere vrste je vino, ki ga prodaja, zradiral z odgovorom »Ima crno ima bilo i svi ga piju«, je bolje, da se izgovoriš, da celotni dopust nisi zapustil drevesa, pod katerim si ležal. Fair enough. Gre za neke vrste gostilniško etiko, podobno starogrškim debatam, v katerih je argument močnejši od tistega, ki ga podaja. V bistvu je argument edini, ki velja. Gostilničar se po pravilu vključuje v debato, vendar se mnenjsko ne opredeljuje oziroma ne postavlja na stran enega ali drugega gosta. Oba sta pač gosta in oba naročita rundo, to je njegovo poslanstvo. Vendar ko se argumenti krešejo, ostane gostilničar tisti, ki je razsodnik, on odloči, kdo je šel čez mejo in kdo ne. To ljudje vedo, nikjer ni napisano, vendar pač vedo, to je kultura. Tako je največja konkurenca gostilničarjem postal google. Takoj ko se pojavi prvi dvom, udeleženci potegnejo telefon kot kavboj pištolo v starih špaget vesternih, in začnejo klikati, iskati odgovor, kaj je prav in kaj narobe.
Prav z googlom padejo dobre stare gostilniške debate, tukaj se zaključi argumentacija, postavljanje za svoj prav. Z googlom pade tista moškost, ki doma itak ne more biti izražena. Tako je google ne le uničil velik del dobrih debat, temveč tudi del moškosti. Stati za svojimi stališči, tudi ko nimaš prav. To se je podrlo z dvema klikoma na telefonu. Zdaj se pač pustijo slikati na dopustu in lajkajo dosežek svoje žene, fižol iz konzerve, prelit s kečapom. Zdravo in enostavno kosilo. Jasno je, da po takšni sliki noben pravi moški ne upa v gostilno, saj nikakor noče odgovarjati na vprašanje, kako je bilo na dopustu. Kaj novega naj pove, ko pa so že vsi videli sliko zdravega kosila. Kultura objavljanja na socialnih omrežjih še ni zgrajena, kot bi morala biti. Res je, da se je gostilniška gradila od starih Grkov naprej. Ni možno pričakovati, da bi se virtualna zgradila v slabih desetih letih. Tehnologija se razvija zelo hitro, tako hitro, da ji človeška glava ne more slediti. Zelo enostavno sledimo tehničnemu napredku, izjemno težko pa kulturnemu, ki ga ta tehnični napredek vleče s seboj. Naenkrat imamo množico prijateljev, virtualnih frendov, ki nas ali mi njih lajkamo, lajkamo njihove domislice in slike z dopustov, potem pa v tako imenovanem naravnem okolju ostanemo na suhem. Ni več kaj povedati, vse je bilo objavljeno. Socialne mreže imajo tudi funkcijo Unfriend. Odprijateljuj ali kako bi se temu reklo. To ne pomeni, da si s kom skregan, ampak zgolj da nisi na njega nonstop nataknjen. Da ne slediš vsakemu njegovemu koraku in da mogoče ni najpomembnejši podatek, ki bi te zanimal, kdaj je njihova tamala danes šla kakat. S takšnim unfrendom si lahko tudi v domači gostilni poveš kaj novega in gotovo ti ne bo razlagal, kako je bilo na lanskem dopustu. V nasprotnem primeru te unfrendajo v domači gostilni.