Kolumna Mateja Fišerja: Trafike in mnenje

Ko prideš v kraj, kjer še nisi bil, in o njem ne veš praktično nič, je najbolje, da najprej zaviješ na tržnico in v trafiko. Skozi ti dve »instituciji« lahko zelo veliko prebereš o tem, kako kraj deluje. Ob morju je še pravilo, da slediš gibanju sonca, in tako boš ugotovil, v kateri gostilni ob katerem času pijejo kavo domačini. Nikoli na ubijajočem soncu. Ta pristop je mogoče nadgradnja preživetja v naravi, kot mah na drevesu. Vse se je začelo, ko smo sesuli sistem trafik. Ko so trafike postale del korporativne igre. Nekoč so imele trafike tudi socialno funkcijo. Trafiko so dobile družine, posamezniki, ki niso imeli drugih prihodkov in so si z delom lahko zaslužili za normalno življenje. Osnovna funkcija trafike je, da prodaja časopis, cigarete, kondome, vozovnice za avtobus in vse tisto, kar bi nekdo mimogrede potreboval. Ne gre za neko visokodonosno dejavnost, nikakor je ne moremo enačiti s klasično trgovino. Ko smo postavili trafike pod korporativno marelo, smo izgubili tudi del njene socialne funkcije. Trafike so bile v mestih vedno postavljene tam, kjer so jih ljudje potrebovali, in ni jih moglo biti več in ne manj. Na postajališčih mestnega prometa in drugih postajah ali križiščih. Pametna mesta subvencionirajo trafike, ker se zavedajo, da komercialnih najemnin na najboljših lokacijah ne prenesejo. V nasprotnem bi moral časopis sredi mesta stati več kot na robu, vendar moramo omogočiti, da je dostopen tako tistemu sredi mesta kot nekomu na vasi. Avstrija in Italija še danes poznata sistem subvencioniranja trafik in v večini primerov vidimo, da so v njih zaposleni člani ene družine. Ni direktorjev in delavcev, ampak je trafikant tisti, ki je nosilec dejavnosti in dnevno oddela svojih osem ur. Mesto pač potrebuje nekatere servisne dejavnosti. Posamezniku mesto odda prostor za nekomercialno najemnino, ker ljudje pač to potrebujejo tudi sredi mesta. Redko kdo, ki krpa kavbojke in prišije gumb na suknjič, bi zdržal najhujše najemnine v centru, vendar si tudi ljudje, ki tam živijo, zaslužijo, da imajo tovrstne storitve tudi pri roki. V zadnjem času se ponovno odpira tema levih in desnih medijev. Tako imenovane uravnoteženosti. Čeprav smo skozi kratko zgodovino Slovenije šli skozi serijo umetnega uravnoteženja, lahko na koncu ugotovimo, da se je pozabljalo na eno dejstvo.

Dejstvo, da so mediji, namenjeni bralcem, poslušalcem in gledalcem. In prav tukaj jih je večina pogrnila. V evforiji po uravnoteženosti so izgubili bralca. Vse je bilo pomembno, le bralec ne. Bralec je bil pasivna tarča, ki sprejema vse, kar se mu servira. Vendar ni tako. Prvi in verjetno najbolj odmeven primer je bilo ponovno lansiranje Slovenca z začetno naklado osemdeset tisoč izvodov. Slovenec je bil konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja vodilni časopis s katoliško usmeritvijo. Urednikovanje so med drugim podpisovala imena, kot sta Izidor Cankar in Janez Evangelist Krek. Imena z veliko začetnico. In so ga ljudje kupovali in so ga brali. Danes so časi drugačni. Časopisne naklade padajo in v prostoru, kot je Slovenija, ni prav veliko upanja, da bi ob sedanji medijski sliki bilo prostora za kakršno koli politično profiliranje. Bralci pač berejo, kar jih zanima. In zmotno je mnenje, da jih zanima zgolj politika. Znotraj posameznega medija se srečajo mnenja različnih avtorjev tako desnih kot levih, tako tistih, ki navijajo za Olimpijo, kot tistih, ki za Maribor ali Muro, tako tistih, ki so ljubitelji stejkov, in onih, ki jim je ljubše zelje, vino ali pivo. Slovenski medijski trg je premajhen, da bi ga lahko drobili, če se na trgu želimo ekonomsko ohraniti. Znana je tista, da so mladi novinarji nekoč začeli poročati o gibanju cen motovilca na ljubljanski tržnici. Mogoče prava vaja, da ugotoviš, kaj ljudi dejansko zanima. Ljudje zaupajo avtorjem. In avtorji so tisti, ki imajo lastno stališče, profil. Vemo, da bo vegetarijanec drugače predstavil stejk kot nekdo drug. Vendar je pomembno, da za vegetarijanca vemo, da je vegetarijanec. Tukaj gre za uravnoteženje, da se srečajo mnenja različnih, ki stojijo na lastnih nogah. Prav na to je v zanimivem intervjuju na nacionalki opozoril dolgoletni diplomat dr. Ernest Petrič. Novinarstvo in pravo morata temeljiti na trdnih lastnih vrednotah in s strokovno superiornostjo odbiti vse napade od zunaj, predvsem od tistih, ki vedo manj. To je sistem, ki dolgoročno vzdrži. V nasprotnem razsujemo družbo.

Današnje vpletanje tako kapitala kot politike ali obojega hkrati v medije je vzrok, ko ponovno govorimo o uravnoteženosti. Zadeva ni enostavna. Vpletanje v medije je enako, kot ko si pijanec kupi gostilno, ker je večino svojega časa preživel v gostilni in se čuti kompetentnega, da gostilno tudi upravlja. Biti gostilničar in biti pijanec sta pač dva poklica, ki imata svoje popolnoma drugačne zakonitosti, čeprav ju loči zgolj šank. In prav zaradi tega je treba vrniti tudi trafike družinam, ker so trafikanti tisti, ki za vsakega, ki vstopi, vedo, kaj ob katerem času potrebuje. Trafikant je profesionalec. Zaradi tega se tudi ta poklic uči skozi vajeništvo in prenaša z očeta na sina. Uravnoteženost se začne v trafiki.