Kolumna Mateja Fišerja: Peter Lindbergh in Vladimir Veličković

Pariška scena je v zadnjih dneh izgubila dva pomembna ustvarjalca. Petra Lindbergha in Vladimirja Veličkovića. Za oba lahko rečemo, da sta bila neke vrste mejna ustvarjalca na svojih področjih. Lindbergh fotograf in Veličković slikar. Gibala sta se do končnih robov medija, v katerem sta ustvarjala, vendar vedno ostajala znotraj okvirja. Naj bo to slikarsko platno ali fotografski okvir. Lindbergh je v Nemčiji študiral slikarstvo, Veličković v Beogradu arhitekturo. Veličkovića sta že od začetka zanimala risba in slikarstvo, tako je svoje izpopolnjevanje nadaljeval v Zagrebu, v delavnici pri Krstu Hegedušiću, ki je pustil velik pečat na vseh svojih učencih in tedanjem jugoslovanskem slikarstvu. Prav Hegedušić je bil eden tistih, ki so zaslužni za konceptualni ustroj in preboj slikarske skupine, ki jo poznamo pod imenom hlebinska slikarska šola ali hlebinska naiva, je pa tudi eden od ustanoviteljev skupine Zemlja. Veličković je risbo, ta primarni element slikarstva, razvijal ves čas, tudi kasneje, ko se je preselil v Pariz. Prav s selitvijo v Pariz je pokazal svoj borbeni karakter, saj je tja šel kot anonimnež, a vendar ne kot eden tistih jugosov, ki so se tam vpisali na strani črne kronike. Veličković je prišel v Pariz s svojim dodobra izdelanim stilom, v katerem se je poznal vpliv predvsem zagrebške šole. Zagrebška šola je imela izjemen vpliv na celotno slikarsko in umetniško sceno tedanje Jugoslavije in je bila neke vrste valilnica najboljšega, kar se je pred drugo svetovno vojno in po njej dogajalo v tem prostoru. Tudi na poznejše dogajanje in formacijo slovenske likovne umetnosti. Od tam so prihajali od Gabrijela Stupice do Lajčija Pandurja in drugih. Zagrebška obrtna šola in pozneje akademija in njeni sodelavci so bili povezani tako z Münchnom kot Budimpešto, Dunajem, Parizom, tudi z Madridom, in so se postavljali ob bok ustvarjalcem v širšem kontekstu. Prav za Vladimirja Veličkovića – in za Marino Abramović, ki prav tako prihaja iz zagrebške šole – lahko zatrdimo, da je dosegel največ od vseh Jugoslovanov. Poleg tega da je lahko svoja videnja in razmišljanja osebno soočal z enimi največjih, Francisom Baconom, je postal član francoske akademije znanosti in umetnosti, oddelka za slikarstvo in literaturo, sedež številka 7. Veličkovićeve slike se gibljejo. Naj bo to v tehniki olja ali risbe v tušu. Prav dinamika telesa in izraz obraza vedno vključujeta dinamiko, izraznost, trenutek, ki daje občutek nedokončanosti, nadaljevanja aktivnosti, krika, ki šele sledi. Pobeg v prostor. Vse to Veličković nadgrajuje z dramatiko barve in svetlobe, teme. Barva in svetloba ali substrakcija teh dveh elementov sta poleg izjemne risbe najmočnejše orožje Veličkovićevega pripovedovanja. Peter Lindbergh prihaja v Pariz prav tako od drugod. Iz Nemčije ali Poljske, kamor je ob njegovem rojstvu spadal kraj, od koder prihaja. Lindbergha je zaznamoval industrijski Duisburg, kjer je preživel otroštvo, obenem pa v njegovem delu lahko zaznamo pogled aranžerja izložb, kar je bilo nekaj časa njegovo delo. Lindbergh velja za očeta obdobja supermodelov, za rojstni dan katerih velja objava njegove slike danes slovitih manekenk v belih srajcah. Ko je ta fotografija nastala, je bila s strani urednikov zavrnjena, vendar se je zgolj nekaj mesecev po tem uredništvo slovite revije Vogue zamenjalo in danes že ikonična Anna Wintour je prevzela vodilno mesto. Fotografije so objavili in začelo se je obdobje supermodelov. Lindbergh, čeprav eden najboljših modnih fotografov, nikoli ni posvečal preveč pozornosti modi, ampak predvsem karakterju, osebnostnim komponentam, ki jih modeli na njegovih fotografijah izražajo. Kot je omenjal, so bile na njegovih slikah vedno osebe s svojim izrazom in v določenem kontekstu, ne pa obešalniki, na katere obesimo obleke, ki jih prodajamo. In pogled, pogled, ki nosi izraz, je tisti, ki govori. Opazovalec se velikokrat izgubi in ne ve, ali gleda sliko ali slika gleda njega, je sam del celote s sliko vred. Kot pri pogledu aranžerja izložb, ki stoji v izložbi in jo hkrati dekorira za gledalce, ki gledajo od zunaj, obenem pa sam gleda iz izložbe okolico in hkrati objekt, ki ga postavlja. Odsevi, refleksije, pogledi skozi okna, odsevi stekel, ki omogočajo hkrati videnje za in pred kamero, so tista igra, ki jo je Lindbergh znal ob pravem trenutku postaviti na pravo mesto. In seveda svetloba, substraktivno osvetljevanje, osvetljevanje z odvzemanjem, ki poudari karakter njegovih portretirancev z vsemi označevalci časa, skozi katerega gre posameznik in določa njegov izraz. Gube, če želite, ki tudi na ženskah, ki jih portretira Lindbergh, pričajo o iskrenosti in čistosti, o naravnosti ali nepotvorjenosti, ki je v današnjem času retuširanja skoraj nočemo videti. V Parizu sta se tako izpraznila dva stola, tisti številka 7 na akademiji in tisti v slovitem Café de Flore na Boulevard Saint-Germain, ki je bil po Lindberghovih besedah kar nekaj časa njegova pariška pisarna.