Kolumna Mateja Fišerja: Matematika II

Matematika je zanimiva, vendar včasih dokaj kruta veda. Stara modrost pravi, da ima narod takšno oblast, kot si jo zasluži. In obratno, oblast ima takšen narod, kot si ga zasluži. Prvi rek vsekakor dobi svoj spolirani pomen pred volitvami, takrat ko se cedita med in mleko, ko si volkovi nadenejo ovčji kožušček, drugi del pa velja po volitvah, takrat, ko pridejo izvoljeni na oblast in se pokaže njihova prava narava. Takrat ko so se sposobni prodati za sto evrov, takrat ko izgubijo tla pod nogami in dobijo teflonsko oblogo najboljših ponev, na katero se nič več ne prime. Novi fosili je en tak zanimiv izraz. Je tudi ime zabavnega benda iz nam poleti ljube sosedje države. Vendar ima tudi ta izraz v slovenskem jeziku svoj pomen. Ne zgolj na zabavnem področju, ampak tudi na tem, malo manj zabavnem. Slovenija je dokaj mlada država. Veliko je bilo povedano o starih strukturah, ki jih ni in ni možno premakniti in se držijo svojih doseženih pozicij bolj kot česar koli drugega. Na drugi strani se pojavljajo novi obrazi, ki vedno znova vlivajo upanje, da bo od zdaj vsaj nekoliko drugače. In tako že od začetka nove države gledamo prihod novih obrazov in njihove obljube in ideje. Vedno z novim upanjem dobivajo del zaupanja ljudstva. Kot se je izkazalo, je volilno telo nekako razdeljeno na tretjine in je tretjina odločena, ima svoja zabetonirana stališča, tretjina daje priložnost novim alternativam, tretjine pa vse skupaj ne zanima ali nima nekih svojih favoritov. Na tej prodajni polici ni njihove izbire in se volitev ne udeležujejo.

Čas teče in tudi ta realnost se prilagaja razmeram na trgu. Tako se v skladu s sodobnimi svetovnimi trendi tudi tukaj odraža efekt ideje o krožnem gospodarstvu. Isti obrazi se vedno znova vračajo, vendar kot novi obrazi. Nekoč so jih imenovali ljudje za vse čase. Kar koli so zgodi, so vedno zraven. Tukaj se začne matematika. Matematika II. Nekateri pač znajo računati. Predvsem ko se primerjajo tista stališča pred volitvami in po njih, gre račun nekoliko navzkriž. Kako lahko nekdo, ki pred volitvami obljublja nekaj, se zavzema za neki svetovni nazor, po volitvah počne ravno nasprotno? Temu bi lahko rekli podcenjevanje inteligence volivcev, laž ali še kaj hujšega. Če kaj, »starim strukturam«, na katere ti reciklirani novi obrazi radi pokažejo, ne moremo očitati, da so spremenili lastna prepričanja. Ostali so verni lastni ideji, pa naj je ta komu všeč ali ne. Še se spominjamo poslanca Potrča, ki v vsem svojem političnem življenju ni zamenjal niti frizure, kaj šele prepričanja ali politične usmeritve. Danes pa politični spol zamenjamo praktično čez noč. In ljudje naj temu verjamejo. Ljudje jih dojemajo kot pevce lahkih not, katerih naloga je, da v konkretnem trenutku držijo dobro štimungo na plesišču, in ne kot nekoga, ki bi mu zaupal vodenje države. Nekaterim bi težko zaupal še vodenje kioska, kaj šele države.

Pevec v kavarni pač ne pričakuje, da mu verjamete. Dovolj je, da se imate dobro. Vse, kar je povedano, vse, kar je obljubljeno, je v naslednji uri poteptano s konkretnimi dejanji. Bolj bi jim pristajal izraz novi fosili, ker so tukaj od vedno in se vseeno predstavljajo kot novost. Lahko jih dojamete v stilu »kako je dobro videti te opet«, in ko se komad konča, se ljubezen s plesišča pozabi. Tak občutek dobi posameznik, ko mu nekaj govorijo in drugo delajo. Matematika ne zdrži. In tudi z matematiko se včasih znajo poigrati. Predvsem ko se v politiko vključi športni besednjak, ki ga baje »navadni ljudje« bolj plastično razumejo. Če imajo kaj skupnega politika in mediji, je dejstvo, da nikoli ne smeš podcenjevati inteligence svojih volivcev in svojih bralcev. To nekateri prevečkrat pozabljajo. In tako se stvari poizkušajo relativizirati in se predstavljajo drugačne, kot dejansko so, češ saj ne bodo zaštekali. In tako se v športnem besednjaku nekaterim ne zdi nepomembno, da je premier čestital Trumpu za zmago, upoštevajoč dejstvo, da je tudi drugo mesto dobra uvrstitev. Na stopničkah smo pa le. In v enaki športni maniri se dandanes poizkuša predstaviti, da so zavezniki v drugi svetovni vonji zmagali zgolj za zaveslaj, tisti, ki pa so bili na strani Hitlerja in Mussolinija, pa niso bili poraženci, ampak so bili drugi, prav tako na stopničkah. In tako se ljudi farba, da je bil ta zaveslaj zgolj subjektivna ocena sodnikov, ki so navijali za zmagovalce. Ne bo šlo. Na poti v boljšo družbo je treba stvari postaviti na pravo mesto z matematično natančnostjo. Šele takrat se lahko stvari razvijajo v nekem normalnem okolju. Šele takrat, ko se ve, kaj je prav in kaj narobe, lahko družba gradi pot v boljši jutri.

Ko se danes govori o nelegitimnosti oblasti, se prevečkrat pozablja, da oblast vodi stranka, ki je na volitvah dobila največ glasov. Ne vem, kaj je pri tem nenavadnega in spornega. Naš sistem je narejen tako, da za vladanje potrebuješ več kot polovico glasov. To matematično pomeni, da lahko vlado sestavi tista skupina, ki združi več kot polovico glasov. Glasove daje ljudstvo. Ko pogledamo zadnjih trideset let politične normalnosti, lahko zatrdimo, da so bile največje težave vedno z ljudstvom, ne s politiko. Ta je v tisti maniri, kot ko so Richardsa vprašali, ali je imel kdaj težave z drogo, in je odvrnil, da z drogo nikoli, ampak zgolj s policijo. Vse to aktualni akterji vedo, preden se podajo v igro. Zakaj se potem čudijo, da v vsaki čredi prvi jebe najmočnejši jelen, in ne tisti, ki najlepše kruli. Matematika je pač kruta disciplina.