NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Hvala za ribo
Današnje spremembe v medijskem prostoru so tipični primer, ko standardni nasveti ekspertov ne primejo.
Odpri galerijo
Lokalni ribiči FOTO: M. F.
Ko želimo delovati učeno ali pokazati, da smo eden tistih, ki poznajo stoletne resnice in modrosti, se zatekamo k starim rekom ali pregovorom, ko pa želimo biti imenitni, to nadgradimo s kakšno iz slovarja tujk. Vsekakor je treba pred tem dokaj dobro oceniti tistega na drugi strani in ugotoviti, kako daleč lahko gremo z blefom in poliranjem zarjavelih feln, da še vedno ostanemo s kolesi na cesti.
Stari japonski pregovor pravi, da če želiš sočloveku pomagati, mu ne daj ribe, ampak ga nauči, kako se riba ulovi. Včasih se mi zdi, da posameznika ni možno ničesar naučiti. Vsak se lahko nauči samo sam, prav zaradi tega sem skeptičen do množice različnih svetovalcev in konsultantov, kot se imenitneje imenujejo, ki prihajajo reševat podjetja in pomagajo pri prestrukturiranju. Na eni strani imajo metodo, neke izkušnje s to metodo, in če prime, je lahko stvar zanimiva, če ne, pa jim le redko uspe razumeti bistvo stvari in narediti resen preobrat, predvsem v panogah, ki imajo svoje specifične skrivnosti ali poslanstva. Mediji so prav gotovo ena takšnih panog, ki je zunaj videti preprosta, v vsakdanjem delovanju pa zahteva veliko človeške, predvsem mentalne energije.
Današnje spremembe v medijskem prostoru so tipični primer, ko standardni nasveti ekspertov ne primejo. Izjemno veliko poskusov je bilo, kako ohraniti medije v svoji osnovni obliki, in doslej še nismo iznašli načina, ki bi mu uspelo zagotoviti dovolj prihodka, ki je izgubljen z zmanjšanim povpraševanjem po fizičnih oblikah dostopa do informacij. Na eni strani imamo tradicionalne medije, na drugi pa množico digitalnih, razpršenih vaških portalov, ki vsak na svojem področju pokrivajo ulico ali dve. Vsi ti so konkurenca na trgu podajanja informacij. Obenem poteka izmenjava digitalnih vsebin, kjer se vse skupaj še dodatno zakomplicira in postanejo naslovi tako univerzalni, da ne veš, ali je bila prometna nesreča v tvoji ulici ali v Mehiki. Skratka, ne veš več, kdo je izvor, avtor informacije in komu je v bistvu namenjena.
Ribištvo je zelo težavna panoga, težaven posel pravijo nekateri in podobna zmeda se dogaja tudi na tem področju. Prav ribištvo je eden brexitovskih argumentov, mogoče celo primer za vse druge dejavnosti na to temo. Velikim ribiškim korporacijam, ki na eni strani vodijo igro v panogi, je tudi s pomočjo evropske zakonodaje uspelo uničiti množico majhnih lokalnih ribičev, ki skozi generacije lovijo v lokalnem območju. Ko pogledamo posameznika skozi statistike, to niti ni tako pomembno, vendar gre za množico ljudi, ki jim je ribolov v lokalnem območju zagotavljal eksistenco. Kaj pomeni imeti ljudi v nekem lokalnem okolju, neki skupnosti, pa smo ugotovili prepozno. Če ribiška familija ne uspe preživeti na otoku, nekje, kjer je treba živeti z naravo ne samo v turistični sezoni, potem bo to območje prej ali slej postalo degradirano. Ne bo družin, ne bo potrebnih šol, učiteljev, nihče ne bo obdelal zemlje, ne bo treba imeti nič. Niti medijev niti informacij. Res je, da so tovrstne lokacije potem primerne za graditev instant turističnih naselij, ki so v svojih vrhuncih lahko dokaj donosna, in ko se moda spremeni, spet pademo v spiralo, ki terja trd pristanek. In po navadi lokalno okolje s tem izgubi več, kot je pridobilo. Eden takšnih primerov je prestižni kompleks Haludovo, ki je bil v sedemdesetih ponos otoka Krk. Zdaj že več kot štirideset let hromi lokalno skupnost. Pa se spet vračamo k lokalnim ribičem, tistim, ki gredo na morje in znajo ujeti ribo, vendar jo lovijo zgolj toliko, kot je potrebujejo za preživetje lastne družine. Teh lokalnih ribičev nikakor ne moremo narediti iz ljudi, ki so vse življenje ribo dobivali. Lokalne ribiče lahko naredimo zgolj skozi generacije, ki se učijo ribolova skozi veščine. To je to vprašanje iz japonskega pregovora. Kdo je tisti, ki zna ujeti ribo, in tisti, ki je avtor informacije v medijih. To je temelj, na katerem so se razvile panoge in imajo svojo specifiko. Temeljijo na veščinah. Šele tedaj, ko se naučimo ujeti ribo, lahko govorimo o idejah in razvoju. Brez tega so vse samo biznis modeli.
Stari japonski pregovor pravi, da če želiš sočloveku pomagati, mu ne daj ribe, ampak ga nauči, kako se riba ulovi. Včasih se mi zdi, da posameznika ni možno ničesar naučiti. Vsak se lahko nauči samo sam, prav zaradi tega sem skeptičen do množice različnih svetovalcev in konsultantov, kot se imenitneje imenujejo, ki prihajajo reševat podjetja in pomagajo pri prestrukturiranju. Na eni strani imajo metodo, neke izkušnje s to metodo, in če prime, je lahko stvar zanimiva, če ne, pa jim le redko uspe razumeti bistvo stvari in narediti resen preobrat, predvsem v panogah, ki imajo svoje specifične skrivnosti ali poslanstva. Mediji so prav gotovo ena takšnih panog, ki je zunaj videti preprosta, v vsakdanjem delovanju pa zahteva veliko človeške, predvsem mentalne energije.
Današnje spremembe v medijskem prostoru so tipični primer, ko standardni nasveti ekspertov ne primejo. Izjemno veliko poskusov je bilo, kako ohraniti medije v svoji osnovni obliki, in doslej še nismo iznašli načina, ki bi mu uspelo zagotoviti dovolj prihodka, ki je izgubljen z zmanjšanim povpraševanjem po fizičnih oblikah dostopa do informacij. Na eni strani imamo tradicionalne medije, na drugi pa množico digitalnih, razpršenih vaških portalov, ki vsak na svojem področju pokrivajo ulico ali dve. Vsi ti so konkurenca na trgu podajanja informacij. Obenem poteka izmenjava digitalnih vsebin, kjer se vse skupaj še dodatno zakomplicira in postanejo naslovi tako univerzalni, da ne veš, ali je bila prometna nesreča v tvoji ulici ali v Mehiki. Skratka, ne veš več, kdo je izvor, avtor informacije in komu je v bistvu namenjena.
Ribištvo je zelo težavna panoga, težaven posel pravijo nekateri in podobna zmeda se dogaja tudi na tem področju. Prav ribištvo je eden brexitovskih argumentov, mogoče celo primer za vse druge dejavnosti na to temo. Velikim ribiškim korporacijam, ki na eni strani vodijo igro v panogi, je tudi s pomočjo evropske zakonodaje uspelo uničiti množico majhnih lokalnih ribičev, ki skozi generacije lovijo v lokalnem območju. Ko pogledamo posameznika skozi statistike, to niti ni tako pomembno, vendar gre za množico ljudi, ki jim je ribolov v lokalnem območju zagotavljal eksistenco. Kaj pomeni imeti ljudi v nekem lokalnem okolju, neki skupnosti, pa smo ugotovili prepozno. Če ribiška familija ne uspe preživeti na otoku, nekje, kjer je treba živeti z naravo ne samo v turistični sezoni, potem bo to območje prej ali slej postalo degradirano. Ne bo družin, ne bo potrebnih šol, učiteljev, nihče ne bo obdelal zemlje, ne bo treba imeti nič. Niti medijev niti informacij. Res je, da so tovrstne lokacije potem primerne za graditev instant turističnih naselij, ki so v svojih vrhuncih lahko dokaj donosna, in ko se moda spremeni, spet pademo v spiralo, ki terja trd pristanek. In po navadi lokalno okolje s tem izgubi več, kot je pridobilo. Eden takšnih primerov je prestižni kompleks Haludovo, ki je bil v sedemdesetih ponos otoka Krk. Zdaj že več kot štirideset let hromi lokalno skupnost. Pa se spet vračamo k lokalnim ribičem, tistim, ki gredo na morje in znajo ujeti ribo, vendar jo lovijo zgolj toliko, kot je potrebujejo za preživetje lastne družine. Teh lokalnih ribičev nikakor ne moremo narediti iz ljudi, ki so vse življenje ribo dobivali. Lokalne ribiče lahko naredimo zgolj skozi generacije, ki se učijo ribolova skozi veščine. To je to vprašanje iz japonskega pregovora. Kdo je tisti, ki zna ujeti ribo, in tisti, ki je avtor informacije v medijih. To je temelj, na katerem so se razvile panoge in imajo svojo specifiko. Temeljijo na veščinah. Šele tedaj, ko se naučimo ujeti ribo, lahko govorimo o idejah in razvoju. Brez tega so vse samo biznis modeli.
