NA EKS

Kolumna Mateja Fišerja: Drugi svet

Vonj po starih kolonjskih vodah, tisti, ki bolj kot kar koli drugega prikliče čas, ki je zdavnaj minil.
Fotografija: V katerem svetu živijo pravi moški? FOTO: M. F.
Odpri galerijo
V katerem svetu živijo pravi moški? FOTO: M. F.

Ali vzporedni svetovi. Kakor koli želite. »O nečem sem prepričan ... moj stric Leo je bil zagotovo junak mojega otroštva. Vonj njegove kolonjske vode old spice me je nosil nazaj v to izgubljeno otroštvo bolj kot domači filmi. Moj stric tega ni vedel ... bil je sladek, poceni vonj, po katerem so dišali trgovci z avtomobili, ki me je popeljal v sanje o preteklosti. Leo je bil zadnji dinozaver, ki je dišal po poceni kolonjski vodi. In verjel je v ameriške sanje. Nanj sem bil nor, ker je verjel v čudeže. Čeprav je prodajal cadillace, je bil še vedo videti kot desetletni deček, s predolgimi rokavi.«


Tako nekako gre monolog v filmu Arizona Dream. Filmu, ki je pričaral okolje, v katero je želel Trump na začetku mandata postaviti zid, a so ga na koncu mandata Mehičani skoraj postavili na lastno pobudo, in to višjega, kot je bilo sprva napovedano. Zid, ki ščiti njih same pred norostjo, ki se je začela nekontrolirano širiti. Vonj po starih kolonjskih vodah, tisti, ki bolj kot kar koli drugega prikliče čas, ki je zdavnaj minil. Tako se mi je pred dnevi pripetilo, da sem v trgovini zagledal pitralon. V čisto navadni trgovini. To je bila ena tistih dišav, ki so jih prodajali v vsakem kiosku, tudi na vsaki avtobusni postaji. Vsekakor vonj po nekaterih minulih časih. Dišava brez klasnega predznaka. Vsi so jo uporabljali. Od direktorja do delavca.

Dandanes tega ni več. Ni več avtobusov, ki bi dišali enotno, in ni več vere v ameriške sanje. Kako danes dišijo delavci. Tega ne ve nihče. Danes je čas brez vonja. Čas informacij. Informacije in denar nimajo vonja. Dandanes najprej opaziš, da imajo delavci, ki pridejo na gradbišče, v isti barvi kot imajo opremo tudi radijske sprejemnike. Dobijo jih v kompletu z bormašinami in žagami. Tukaj se začne zgodba dveh svetov. Kaj se posluša na baušteli, je realnost. Osem ur radijskega programa določa naše svetove. O čem mislimo, kaj nas veseli, kaj nas žalosti. Delo je treba opraviti, vendar, o čem bomo premišljevali, pa določa radio.

Lahko je tiskovka, ki frustrira, lahko je medžimurska radijska postaja, ki spomni na teden ob morju, lahko je kaj na poskok, harmoniko ali trobento. Lahko je kaj drugega. Radio ima vsekakor tudi izjemno veliko kakovostnih vsebin. Tudi minute za jezik. Pred časom sem poslušal pogovor z Jankom Lozarjem. Si predstavljate, da bi delavec na gradbišču na svoji Makiti poslušal pogovor z dr. Jankom Lozarjem, ki na filozofski fakulteti predava fenomenologijo in se, kot je bilo povedano, v svojem raziskovanju posveča človekovemu razpoloženju. Predvsem vedrini. Kaj imata v tej deželi skupnega dva svetova, ki se verjetno zelo redko srečata. Profesorovanje na filozofski fakulteti in polaganje ploščic na gradbišču.
V katerem svetu živijo pravi moški? FOTO: M. F.
V katerem svetu živijo pravi moški? FOTO: M. F.

Radio ju lahko združi. Na fakultetah se sicer različni raziskovalci ukvarjajo s tako imenovanimi marginalnimi skupinami. To niso samo rogovci, to niso samo »me too« ženske, ampak so to tudi keramičarji, kamnoseki, malarji in drugi. Kaj mislijo, kako živijo, kakšno mesto imajo v tej družbi. Poslanka je pred Rogom kričala na policaje mi vas plačamo. Vendar bi se veljalo tudi vprašati, koliko se keramičarji, malarji in špenglerji ukvarjajo s tistimi, ki predavajo na filozofski fakulteti, tistimi, ki v parlamentu sejajo, in tistimi, ki vas lovijo, ker ste jedli rogljiček na cesti. To, kar oni mislijo, ne zanima nikogar. Vendar so v bistvu ti keramičarji in špenglerji tisti, od katerih pride plača za mnoge, ki urejajo ta svet. Ali boljše povedano tiste, ki mislijo, da urejajo ta svet. Ali še boljše povedano tiste, ki mislijo, da urejajo oba svetova. In prav tukaj je hakl.

Vedno gledamo v neki svoj svet in pozabljamo, da obstaja tudi drugi svet, ki je nekomu prav tako pomemben, kot je nam samim naš svet. Vedno je ta naš svet najpomembnejši in tisti drugi svet popolnoma nepomemben, neznan ali popolnoma prezrt. Tu in tam trčimo ob drugi svet in gremo mimo, ga ne zaznamo ali celo ignoriramo. Vse dokler nam ne poči vodovodna cev v stanovanju. Šele tedaj se realno soočimo z drugim svetom. Šele tedaj zaznamo, kako pomemben, kako nepogrešljiv je drugi svet, ki ima radio Makita. In potem se pripelješ čez mejo na Goričkem, tisto mejo, ki je ni na nobenem zemljevidu, kjer ni nikogar, ki bi pazil na izvajanje ukrepov ali te prosil za kakršen koli test.

Zagledaš množico napol razpadajočih avtomobilov, kot bi prišel čez mehiško mejo in naletel na strica Lea, ki diši po danes pozabljenem pitralonu. In tam v tistem kraju so mimo velikega medijskega pompa pomgradovci pred dnevi zasadili 700 dreves. Zasebno podjetje in njihovi delavci. To je šlo mimo velikih ušes. Tako delajo pravi moški. Na pitralonu ni nobenih zdravstvenih trditev, nobenih oznak, česa vse ne vsebuje, in ni trditev o odsotnosti testiranja na belih zajcih ali miših. Edino, kar trdijo je, da je »FÜR RICHTIGE MÄNNER«. Verjetno že od nekdaj.

Za prave moške. Prav ta »richtige« bi dandanes, v dobi večnih dvomov o vsem in še čem, lahko kdo vzel v zobe in bi znal ta »richtige« interpretirati tudi na način, ki bi pri nekaterih vzbudil dvom. Kateri svet je pravi. Je »richtige« tisti, ki predava na filofaksu, ali je pravi moški tisti, ki polaga ploščice ali pride zakrpat cev, ko smo že do kolen v vodi. V današnjem času je vse preveč prisoten mi in oni. Mi pravi in tisti drugi, ki je nepravi svet. Postavlja se vprašanje, ali so tisti, ki uporabljajo pitralon in »dišijo« po nekaterih minulih časih, pravi moški in kaj so potem oni drugi. Tisti, ki niso »richitge«. Oni, ki ne prodajajo cadillacov. Zasadimo drevo, tako bomo vsi »richtige«. To je lahko začetek. Empatija, priznavanje tistega drugega sveta kot ključ do boljšega jutri.

Več iz te teme:

Izbrano za vas

Izbrano za vas