NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Drkalni bicikel
Še danes po vaseh vsak večer srečamo gospe in gospode, ki na biciklu peljejo pomolzeno mleko v zbiralnico, da lahko govorimo o domačem.
Odpri galerijo
Puhov waffenrad je še danes eno najpopularnejših koles na svetu. FOTO: M. F.
Uradna letnica izuma bicikla je leto 1839. Isto leto beleži svoj uradni rojstni dan tudi fotografija. Na področju izumov, ki so naredili svet drugačen. 19. avgusta 1839 je francoska vlada odkupila patent Louisa Daguerra in ga naredila javno dostopnega vsem. Šlo je za darilo francoske vlade svetu. Tako je postala fotografija javno dostopna in podlegla patentnim pravicam. Hladilnik, telegraf, fonograf, pisalni stroj, avtomobil in mnogo drugih izumov padejo v devetnajsto stoletje. Prav zanimivo je pogledati, kako so posamezni, pa naj bodo še tako majhni in na prvi pogled nepomembni, izumi spremenili življenja ljudi, njihove navade in posledično družbo. Bicikel, dvokolo je prav tako eden tistih izumov, ki so nastali v devetnajstem stoletju. In prav zanimivo je pogledati, kako še danes spremlja človeštvo. Ko je pred kratkim v Tokiu na ženski kolesarski dirki v cilj prikolesarila Avstrijka, za katero doslej nihče ni slišal, ni bila presenečena zgolj avstrijska javnost, presenečene so bile tudi njene tekmice, ki so pozabile, da se je matematičarka že na začetku odpeljala naprej. Tako je Nizozemka, ki je prišla v cilj druga, sama zase mislila, da ima zlato kolajno. Dokler ji niso povedali, da se je Avstrijki nekoliko bolj mudilo in je že v cilju. Pač na dirki ni bilo dovoljeno uporabljati komunikacijskih sredstev med ekipo in tekmovalci in se je vsak peljal, kolikor se mu je pač mudilo.
Ne kot izum, ampak kot javno prevozno sredstvo pa je bicikel prvič doživel svojo slavo ob koncu devetnajstega stoletja. Prlek Janez Puh je s poslovnim partnerjem Wernerjem leta 1899 kupil stari mlin v bližini Gradca in tam sta začela serijsko proizvodnjo koles. To je že bil čas, ko so kolesa imela znižan okvir, dve enako veliki kolesi s krogličnimi ležaji in pedale z verigo. Prav to so izboljšave, ki jih pripisujemo Janezu Puhu in veljajo še danes. Kolo je tako postalo dostopno širšim množicam. Poleg tehničnih izboljšav sta pojav bicikla in predvsem njegova množična uporaba zanimiva za razvoj družbe. Ljudje so naenkrat postali mobilni. Bolj mobilni, kot so bili s konji, predvsem pa lažje mobilni. Vse je postalo enostavneje. Prav z uporabo kolesa so se začele dnevne migracije. Če vajenec ni bil zadovoljen s plačilom v domačem kraju, je skočil na kolo in si lahko privoščil, da se je odpeljal na delo v sosednji kraj. Kaj takega v obdobju konjev vsekakor ni bilo mogoče, ker vsaka familija pač ni imela dovolj konj, da bi vsak njenih članov dnevno jahal v službo. O avtomobilih, kot jih poznamo danes, še dolgo ni bilo govora. Bicikel je dolgo, v nekaterih primerih še danes, služil kot funkcionalno prevozno sredstvo. Oče mojega prijatelja, ki je bil kamnoseški vajenec v Lendavi, se je kot najstnik vsak dan vozil s kolesom na relaciji Murska Sobota–Lendava. Zjutraj tja, opravil delo kamnoseškega vajenca in po šihtu nazaj. Si prav predstavljamo proteste mam in mularije, ko bi nekdo današnjim najstnikom naročil, da se morajo vsak dan z biciklom odpeljati na delo iz Ljubljane v Kranj. Tako je bicikel začel spreminjati družbo in odnose v njej. Če si na Goričkem imel simpatijo, ni bilo dovolj konj, da bi si jih lahko izposodil. Z biciklom pa si pač veselo gonil zadovoljen tja in še bolj zadovoljen nazaj.
Tako smo se Slovenci s Puhom vpisali ne le v zgodovino tehničnih inovacij na področju kolesarstva, ampak smo tudi pristavili nevidni kamenček k razvoju družbenih odnosov. Bicikel je povezal ljudi. Danes ponovno ugotavljamo, da smo kolesarski narod. Če je bil marsikdo do tega še pred kratkim skeptičen, mu je to postalo jasno po lanski dirki po Franciji. Slovenska dvojna zmaga lansko leto, tri majice in kar nekaj etapnih zmag letos ter kolajni v Tokiu so nas postavili med najboljše. In ne zgolj to. Slovenija kolesari, tudi ob petkih. Slovenija kolesari vsak dan. Še danes po vaseh vsak večer srečamo gospe in gospode, ki na biciklu peljejo pomolzeno mleko v zbiralnico, da lahko govorimo o domačem. In danes, po skoraj dvesto letih je bicikel bolj nazaj, kot je bil kadar koli. Velika mesta, ki so postala zaradi prevelikega števila avtomobilov dobesedno paralizirana, so našla svojo rešitev prav v biciklih. Sodobni urbanisti čistijo štirikolesno pločevino iz ulic ter namenjajo več prostora zelenim površinam in kolesarskim stezam. Dostava hrane z bicikli je v času lockdowna dobesedno eksplodirala in vse velike besede, kot so kratke dobavne verige, do okolja prijazna družba, zeleni sporazum, ki jih marsikdo dodobra ne razume, so zgolj to, kar ste nekoč poznali. Sedi na bicikel in zavrti pedale. To je to. Ko se marsikdo obrača po svetu in išče, kaj je drugod v trendu, mu lahko zgolj rečemo. Mi smo v trendu. Sedi na kolo in vsi trendi so naenkrat tukaj. Zanimivo pa je, da nekateri, ki bi to morali, tega ne prepoznajo. Kolesarstvo je za nekatere postalo element revolucije, ki je proti njim. Ne želijo se istovetiti z uspehi naših kolesarjev, ne želijo slišati, da smo narod kolesarjev, ker se bojijo družbenih sprememb. In imajo prav. Sami vozijo drkalno kolo, bicikl pa spreminja družbo. Še posebno ko je kolesarjenje ovekovečeno na fotografiji.
Ne kot izum, ampak kot javno prevozno sredstvo pa je bicikel prvič doživel svojo slavo ob koncu devetnajstega stoletja. Prlek Janez Puh je s poslovnim partnerjem Wernerjem leta 1899 kupil stari mlin v bližini Gradca in tam sta začela serijsko proizvodnjo koles. To je že bil čas, ko so kolesa imela znižan okvir, dve enako veliki kolesi s krogličnimi ležaji in pedale z verigo. Prav to so izboljšave, ki jih pripisujemo Janezu Puhu in veljajo še danes. Kolo je tako postalo dostopno širšim množicam. Poleg tehničnih izboljšav sta pojav bicikla in predvsem njegova množična uporaba zanimiva za razvoj družbe. Ljudje so naenkrat postali mobilni. Bolj mobilni, kot so bili s konji, predvsem pa lažje mobilni. Vse je postalo enostavneje. Prav z uporabo kolesa so se začele dnevne migracije. Če vajenec ni bil zadovoljen s plačilom v domačem kraju, je skočil na kolo in si lahko privoščil, da se je odpeljal na delo v sosednji kraj. Kaj takega v obdobju konjev vsekakor ni bilo mogoče, ker vsaka familija pač ni imela dovolj konj, da bi vsak njenih članov dnevno jahal v službo. O avtomobilih, kot jih poznamo danes, še dolgo ni bilo govora. Bicikel je dolgo, v nekaterih primerih še danes, služil kot funkcionalno prevozno sredstvo. Oče mojega prijatelja, ki je bil kamnoseški vajenec v Lendavi, se je kot najstnik vsak dan vozil s kolesom na relaciji Murska Sobota–Lendava. Zjutraj tja, opravil delo kamnoseškega vajenca in po šihtu nazaj. Si prav predstavljamo proteste mam in mularije, ko bi nekdo današnjim najstnikom naročil, da se morajo vsak dan z biciklom odpeljati na delo iz Ljubljane v Kranj. Tako je bicikel začel spreminjati družbo in odnose v njej. Če si na Goričkem imel simpatijo, ni bilo dovolj konj, da bi si jih lahko izposodil. Z biciklom pa si pač veselo gonil zadovoljen tja in še bolj zadovoljen nazaj.
Tako smo se Slovenci s Puhom vpisali ne le v zgodovino tehničnih inovacij na področju kolesarstva, ampak smo tudi pristavili nevidni kamenček k razvoju družbenih odnosov. Bicikel je povezal ljudi. Danes ponovno ugotavljamo, da smo kolesarski narod. Če je bil marsikdo do tega še pred kratkim skeptičen, mu je to postalo jasno po lanski dirki po Franciji. Slovenska dvojna zmaga lansko leto, tri majice in kar nekaj etapnih zmag letos ter kolajni v Tokiu so nas postavili med najboljše. In ne zgolj to. Slovenija kolesari, tudi ob petkih. Slovenija kolesari vsak dan. Še danes po vaseh vsak večer srečamo gospe in gospode, ki na biciklu peljejo pomolzeno mleko v zbiralnico, da lahko govorimo o domačem. In danes, po skoraj dvesto letih je bicikel bolj nazaj, kot je bil kadar koli. Velika mesta, ki so postala zaradi prevelikega števila avtomobilov dobesedno paralizirana, so našla svojo rešitev prav v biciklih. Sodobni urbanisti čistijo štirikolesno pločevino iz ulic ter namenjajo več prostora zelenim površinam in kolesarskim stezam. Dostava hrane z bicikli je v času lockdowna dobesedno eksplodirala in vse velike besede, kot so kratke dobavne verige, do okolja prijazna družba, zeleni sporazum, ki jih marsikdo dodobra ne razume, so zgolj to, kar ste nekoč poznali. Sedi na bicikel in zavrti pedale. To je to. Ko se marsikdo obrača po svetu in išče, kaj je drugod v trendu, mu lahko zgolj rečemo. Mi smo v trendu. Sedi na kolo in vsi trendi so naenkrat tukaj. Zanimivo pa je, da nekateri, ki bi to morali, tega ne prepoznajo. Kolesarstvo je za nekatere postalo element revolucije, ki je proti njim. Ne želijo se istovetiti z uspehi naših kolesarjev, ne želijo slišati, da smo narod kolesarjev, ker se bojijo družbenih sprememb. In imajo prav. Sami vozijo drkalno kolo, bicikl pa spreminja družbo. Še posebno ko je kolesarjenje ovekovečeno na fotografiji.
