Kolumna Mateja Fišerja: Dinamo brez Mamića

Mnogi starejši navijači pomnijo poletja v Fazaneriji. Čeprav je bil stadion še veliko manjši in v slabšem stanju kot danes, je bilo mogoče na tem športnem objektu videti skoraj vse, kar je bilo dobrega v bivši Jugi. Legendarni trener Ivica Osim je bil s svojo vojsko tudi redni gost na tem stadionu, na njem so se pripravljale največje zvezde, ki jih je bilo drugače možno videti zgolj na malih zaslonih. Zadnji veliki klub, ki je redno obiskoval Prekmurje, je bil Dinamo iz Zagreba.

Lokalni gostinci in hotelirji znajo še danes povedati, da gre za zelo dobre goste. Red in disciplina sta tista elementa, ki odlikujejo velike klube. Ekipe imajo do podrobnosti razdelan dnevni načrt dela, in preden pridejo, se ve, kaj želijo in kaj pričakujejo. Poleg tega, ko odidejo za njimi, nikoli niso ostali neporavnani računi ali kakršna koli nejasnost v poslovnem odnosu. Pred leti je celo iz enega naših zdravilišč dal intervju prav Zdravko Mamić, ki je veljal dolga leta za motor ustroja, ki ga danes imenujemo Dinamo Zagreb. Ko govorimo o Zdravku Mamiću, gre vsekakor za enega najbolj zanimivih športnih delavcev v širšem evropskem prostoru. Njegovo delovanje v klubu je bilo povezano z mnogimi nasprotji, saj je prek njega, če to tako imenujemo, šla večina najuspešnejših nogometašev, ki so dosegli tudi svetovno slavo.

Tako v lastnih klubih kot tudi prek hrvaške nogometne reprezentance. Najbolj znan je vsekakor Luka Modrić, čigar kariera od njegovih začetkov kot begunca iz vojnih razmer do dobitnika zlate žoge, ki jo je prejel v konkurenci Messija in Ronalda, do vrhunca, je tako zanj osebno kot tudi za sistem, skozi katerega je bil »narejen«, dobesedno filmska. Na drugi strani pa se Mamiću očitajo mnoge poslovne nepravilnosti, ki jih je počel prav pri tem istem poslovanju in za katere je bil tudi obsojen. Prav zaradi tega je svoje domovanje prenesel v Hercegovino, konkretno v Medžugorje, saj se sam ne strinja z izrečenimi obsodbami in, kot sam trdi, politično motiviranimi procesi. Mamić, ki je že nekaj let izven Hrvaške, je svoj vpliv v klubu ohranjal tudi na daljavo in po nekaterih trditvah od tega kluba in igralcev živel, tudi ko ni bil fizično prisoten.

Zdravko Mamić na eni od svojih legendarnih novinarskih konferenc FOTO: YOUTUBE

Pred dnevi je bila v Dinamu skupščina, prek katere naj bi dokončno prerezali vse vezi z botrom iz ozadja. Le ta je še enkrat pokazala, da sistem, ki je napačno postavljen, lahko v nekem trenutku postane velika utež prav za tiste, ki so ga postavili. Dejstvo je, da je večina ljudi, ki delujejo v klubu, vanj prišla prek Mamića, in dejstvo je, da bi morali prav ti, ki jih je on pripeljal, v veliki večini glasovati proti njemu. Vse to se dogaja v času, ko je klub močan tako finančno kot tudi po rezultatih, vendar se v tako velikih zgodbah gleda tudi v prihodnost. In v tem je štos. Vemo, da je šport, posebno pa nogomet, panoga, kjer se gradi na dolgi rok in vse odločitve niso vedno, lahko bi rekli, racionalne. Ne moreš jih predvideti v excelovi tabeli, saj gre za kemijo, ki jo je treba ustvariti tako med igralci, poleg tega pa je treba pri tem sestavljanju ekipe imeti tudi kar nekaj sreče in predvsem, kot bi rekli, dober nos.

Videti in predvideti, kaj se lahko zgodi. Če so doslej, ko jih je vodil Mamić, dosegali dobre rezultate in poslovni uspeh, je odslej naprej vprašanje, ali bo »racionalnemu« pristopu uspelo te rezultate ponovno potrditi ali pa bo prišel čas, ko bo treba klub sanirati in bo ponovno nekdo moral poklicati v Medžugorje. Tudi če bo dvignila Gospa, bo glas na drugi strani prosil, naj ga poveže z Zdravkom. Saj excelove tabele ne beležijo, koliko so v športu vredna čustva. Predvsem pri doseganju rezultatov.