NA EKS

Kolumna Mateja Fišerja: December brez Kreslina

Vse je letelo. Tisti na odru in tisto pod njim, kot jata ptic, ki leti z izjemno energijo, a se nikoli ne zaleti.
Fotografija: Vlado Kreslin in Beltinška banda FOTO: WWW. RTVSLO.SI/ZASLONSKI POSNETEK
Odpri galerijo
Vlado Kreslin in Beltinška banda FOTO: WWW. RTVSLO.SI/ZASLONSKI POSNETEK

To je bil privilegij. Ko smo kot mularija iz Križank zavzemali levo stran Ljubljanice in tam bili nekako doma. Breg. Še danes se imenuje tako. To je bilo naše najstniško dvorišče, kjer smo se spoznali ali prepoznali. In potem se ti ustavi ura. Kam boš šel? Jasno, da k prvemu, jasno da k najboljšemu. K Juriju Hübscherju. Breg 2. Redko kdo ima v naslovu svoje obrti naziv Breg. Pomeni več kot zgolj naslov ulice. Hübscher je tudi popravljal ure. Med drugim. Zame je to pomenilo nekaj podobnega, kot bi mi uro popravljal Syd Barret ali Brian Jones. Ko imaš občutek, da piješ pri izviru. Pri izviru nečesa, kar ti pomeni več kot najpomembnejša postranska stvar v življenju. Jurij Hübscher je bil del tolpe Martin Krpan. Nocoj bomo mi prižgali dan. Takrat je zvenelo skoraj religiozno. Mogoče lahko trdimo, da je ta komad ujel še konec novega vala, ki je rezal neposredno. Brez kompromisov z neko edukativno inteligenco, ki jo dandanes marsikdo pogreša. Ko so se komadi delali z namero in ciljem, da motivirajo, angažirajo in dvignejo. Ko si bil kot poslušalec vedno v neki podrejeni vlogi, stal pred odrom, poslušal in se učil.


Danes je mogoče pozicija obratna, ko so muzikanti kulisa, forma, ki naj uspava. Ko se muzika gleda, in ne bere, ne posluša. Takrat v menzi, ko je na oder prišel Martin Krpan, je množica, ki je dotlej dominirala, postala skupina tistih, ki stojijo v vrsti in se učijo. Na oder je prišel Kreslin. Niti med publiko ni bilo posameznika, ki bi nosil toliko energije kot Kreslin. Množica je zgolj sledila. Energije, ki je bila na odru v menzi, ni moč opisati. Kdor je kdaj videl cirkularko, ko prereže hlod, in je bil takrat v menzi, ve, o čem govorim. Dvorana je bila prešvicana, da so se potila še okna. Šlo je direktno. Brez kompromisa in brez kalkulacije. Energije iz menze ni možno ponoviti. Takrat se ni igralo, takrat se je letelo, takrat se ni poslušalo, takrat se je letelo. Vse je letelo. Tisti na odru in tisto pod njim, kot jata ptic, ki leti z izjemno energijo, a se nikoli ne zaleti. So jata, ki gre v neko smer. Nocoj bomo mi prižgali dan. Bil je čas sprememb. Čas, ki je naslavljal nekaj novega. Ko je cel narod letel v neko smer, ki so jo nekateri zaznali, drugi pa so zgolj leteli. Nocoj bomo mi prižgali dan. In potem je Kreslin srečal Kocipre. Kot je nekje omenil, sta s Štefanom Smejem nekako pred volitvami, tistimi, ki so zares naslavljale nove čase, našla bando in ugotovila, da je to tisto, kar lahko senzibilizira. Kar bo šele prišlo. Cumprnija je doma na Müjri. Nekateri so vedno zraven, vedno cumprajo, čeprav niso tukaj.
Vlado Kreslin in Beltinška banda FOTO: WWW. RTVSLO.SI/ZASLONSKI POSNETEK
Vlado Kreslin in Beltinška banda FOTO: WWW. RTVSLO.SI/ZASLONSKI POSNETEK
Kot Smej. Eden tistih. Več od tega skoraj ni možno povedati kot zgolj to. Eden tistih. In ta Kreslinov obrat se je nam, tistim iz menze, zdel podobno brezbožen, kot ko je Dylan vzel v roke električno kitaro. Vidiš sliko iz menze in potem se ti naenkrat pojavi skupaj z Joužekom (1905) na bajsu in Jančijem (1909), primašem. Si predstavljate. Ko so Rolling Stones leta 1963 izdali prvo ploščo, je bil Joužek star slabih šestdeset let. Tako rekoč upokojenec. S kilometrino z nešteto veselic, proščenj, birm in gostüvanj. In potem dobrih petindvajset let po tem Kreslin in Smej vzameta bando, kot znanilce novih časov. Takrat, ko sta tudi že Richards in Jagger prvič ostarela. Nekateri pač vidijo veliko sliko. In tako je banda ponovno zaokrožila, ne samo po markaston, ampak dobesedno po celem svetu. Začeli so se sloviti Kreslinovi decembrsk koncerti in dečki so z njim igrali. Tudi Satisfaction, kot sam pravi, ker se jim je zdelo, da je to muzika, ki jo morajo igrati, ker je to prava muzika. Legendarni posnetek iz Maribora, ko so zaigrali Satisfaction, ne da bi komad poznali, ne da bi poznali njihove avtorje in akorde. Na vüjo, ker je dober komad. Pravi muzikanti. Igrajo vse. In ko je Kreslin z bando že veselo tural po svetu, šest let po tem, ko so napovedali nove čase, najde Ry Cooder na Kubi muzikante, ki so bili v petdesetih letih prejšnjega stoletja na svojem glasbenem vrhuncu. Potem jim je oblast vzela muziko. In ko so po več kot štiridesetih letih spet prišli na oder, jih ni mogel nihče zaustaviti. Ibrahim Ferrer, Rubén Gonzaléz, Company Segundo in drugi so tvorili skupino, ki je postala svetovni hit. Buena Vista Social Club. Generacija Joužeka in Jančija in malo mlajši. Ampak muzikanti. Tisti, ki jim je oblast vzela muziko, a so se vrnili v velikem slogu. Tako kot banda nekaj let pred njimi. Včasih se pač v Beltincih zgodi prej kot v New Yorku. In decembrski koncerti so postali legendarni. Ni ga leta brez koncerta. In dečki so bili vedno zraven. Do konca. Ker pravi muzikanti igrajo vedno do konca. Za Kreslina tako ali tako ni jasno, od kod jemlje. S kec je zeu »namesto koga roža cveti, namesto koga sem jaz«. Kak si tou človik lejko zmisli. In danes gledamo, kako so množici muzikantov vzeli prav to, kar edino šteje. Muziko. Kak če bi ftiči zeu lüft. In tako ni decembrskega koncerta in tako ni tega leta. Dvajset ne obstaja. Jebemu mast, tou nemre biti rejsan, pravijo pri nas. Kak lejko muzikanton zemeš muziko. Sakši, ka je tou probo, je slabo končo.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije