NA EKS

Kolumna Mateja Fišerja: Čas blontnih dečkov

Dolgotrajna pogovarjanja, pregovarjanja, marsikatera politična in gospodarska odločitev je bila sprejeta v ne- ali polzavestnem stanju.
Fotografija: Ko dolgoročno drogiraš nacijo, se ti zgodi marsikaj. FOTO: Guliver/Getty Images
Odpri galerijo
Ko dolgoročno drogiraš nacijo, se ti zgodi marsikaj. FOTO: Guliver/Getty Images

»Lep nasmeh včasih mi še podariš za beli prah, beli prah zdaj poljublja ti telo, nič več jaz.« Niet – Beli prah. Ta je tako nor, da niti alkohola ne rabi. To je ena tistih domačih, ki nekoga opisuje kot preveč norega za neko družbo. Vsi ostali so normalni in lahko pijejo. Se lahko drogirajo, da dosežejo zen norosti.

Pred kratkim je v Sloveniji izšla knjiga o uporabi drog v času Adolfa Hitlerja. Ugotovimo lahko, da so bili vsi na nečem. Pač, farmakologija se razvija skupaj s civilizacijo in včasih je prav farma tista, ki požene posameznika čez tisto mejo, za katero sam misli, da je nekje bližje. Različne droge spremljajo človeštvo že od nekaj. V zadnjem času se s tem ukvarja tudi znanost. Znanost, ki zna vse izmeriti. Eno bolj zanimivih merjenj je vsekakor tisto, ki se izvaja v večjih mestih in beleži ostanke drog v urinu. To merijo prek centralnih čistilnih naprav oziroma prek kanalizacijskega sistema v posameznih mestih. Tako v nekem agregatnem podatku vidimo, kaj vse je prisotno v mesu, katere droge dobivajo veljavo in katere gredo iz mode. Ko gledamo različne tabele o kakovosti življenja prebivalcev, nikakor ne bi smeli zanemariti podatkov o uporabi drog. Različnih. Ko začnemo te stvari križati, naletimo na prav zanimive ugotovitve. Lahko so sicer špekulacije, vendar nekaj kažejo, če drugega ne, trende, ko jih postavimo v neko daljšo časovno vrsto. Tako je na primer zanimiv podatek o zadovoljstvu s kakovostjo življenja v posameznih mestih ali državah. Standardno vodijo severnjaki, tukaj nekje so Avstrijci in nekatere manjše države. Vsi si želijo tam živeti, to so kao obljubljene dežele. Vendar ko ta podatek križamo s tabelo o uporabi antidepresivov na prebivalca, vidimo, da so tudi na tem seznamu pri vrhu tisti, ki so »najsrečnejši«. Če špekuliramo še naprej, lahko zatrdimo, da ti sreče ne more prinesti ne cerkev ne partija, srečo ti lahko zagotovi samo majhna tabletka. Dolgotrajna pogovarjanja, pregovarjanja, marsikatera politična in gospodarska odločitev je bila sprejeta v ne- ali polzavestnem stanju. Od tukaj je verjetno tudi tista, da se posel dela za šankom. Prav zanimivo je, zakaj potem potrebujemo toliko imenitnih pisarn, različnih občinskih uradov, poslovnih prostorov, stolov, ki ne krivijo hrbtenice, če so najpomembnejše odločitve sprejete za šankom. V zadnjem času smo priča nekaterim prehranskim aferam. Zdaj jih je že toliko, da človeku več ni jasno, ali gre za dejanski problem ali pa gre zgolj za kazanje pomembnosti različnih inšpekcijskih služb, ki upravičujejo svoj obstoj. Ko pogledamo zadnje sranje s čevapčiči pri trgovcih, je prvo vprašanje seveda, ali zaposleni sami prinašajo sestavine v firmo na svoje stroške ali pa je to možno ugotoviti po uradni poti. Tam bi se vsekakor videlo, koliko je bilo tega kupljenega in koliko porabljenega. Drugo vprašanje je seveda, ali ta sulfit v čevapčičih res tako škoduje, da je nevaren za potrošnika, in koliko čevapčičev je smrtna doza za posameznika. Ne pozabimo, na vsaki flaši vina piše »vsebuje sulfit«. Kot laiki se potem vprašamo, ali je v vinu zdrav, v čevapčičih pa strupen? Po navedbah inšpekcije imajo čevapčiči rok trajanja štiri dni, analiza pa traja pet dni. Inšpekcija ne obvešča javnosti o izdelkih, ki so izven roka uporabnosti. To pomeni, da ni niti teoretične možnosti, da nekoga dobijo s prstom v marmeladi, saj je rok trajanja izdelka krajši od trajanja analiz. Tehnično gre za relacijo med trgovino in inšpekcijo, potrošnik pa lahko te izdelke mirno uživa, in šele čez tri mesece bo izvedel, kaj je jedel. Gre za nekaj podobnega, kot ko so Armstrongu odvzeli zmage na Tour de Franceu, in to nekaj let po zaključku dirke. Pač, dokler je trajalo, je bilo zanimivo, potem pa so ugotovili, da je gnal na kemijo. Ok. Dokler gre stvar na kemijo v nekih zabavnih ali športnih stvareh, je še ok. Ko pa gredo na kemijo politične odločitve in prehrana, pa lahko stvar dolgoročno povzroči hude posledice. Avstrijci so imeli svojo hudo antifriz afero, kjer se je ugotovilo, da vinogradniki dodajajo antifriz v vino. In da ne boste mislili, te afere ni odkrila nobena inšpekcija, ampak je to odkril davčni uradnik. Pri davčnem pregledu ali prošnjah za povračilo davka mu je postalo sumljivo, zakaj posamezni kmet, vinogradnik potrebuje tako velike količine antifriza. In kepa se je zakotalila. Kako dolgo so Avstrijci pili antifriz, ne vemo, vemo pa le, da so nekaj let po tem izvolili Haiderja za deželnega glavarja. Mogoče ima kemija tudi takšne posledice na vsakdanjost. Ko dolgoročno drogiraš nacijo, se ti zgodi marsikaj. V bistvu smo vsi na drogah, vendar nam bodo šele čez nekaj časa sporočili, na katerih. Tako kot je Hitlerjeva ekipa šla na kemijo, je tudi vprašanje, na kaj gredo današnji blontni dečki in kam bodo kepo zvalili. Dogovor o brexitu je baje sprejet.

Standardno vodijo severnjaki. FOTO: M. F.
Standardno vodijo severnjaki. FOTO: M. F.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije