Kolumna Marka Uršiča: Santorini
Šport je postal že svojevrstna rutina in kalup. Poglejmo le sezone svetovnih pokalov v zimskih športih. Vsako leto so ob približno istem času in na istem kraju tekmovanja v alpskem smučanju, biatlonu, smučarskih tekih, skokih ..., zmagujejo pa skoraj vedno eni in isti posamezniki.
Marco Odermatt, Johannes Thingnes Bø, Johannes Høsflot Klæbo ... Seveda prireditelji s tekmovanji, od Mednarodne smučarske zveze, s hotelskimi prenočitvami, pokrovitelji, pravicami za televizijske prenose ... pridobivajo denarna sredstva, da bi na koncu v preračunavanju prihodkov in odhodkov lahko cekinsko prešteli tudi dobiček.
Ob biatlonski progi v Hochfilznu je dimnik tovarne, nujen pa je svež zrak.
Kar presenetil me je prizor, ko sem gledal biatlonsko preizkušnjo za svetovni pokal v avstrijskem Hochfilznu. Ob biatlonski progi je bil namreč približno na kilometru razdalje visok tovarniški dimnik, iz njega pa se je valil dim. Zelo lepo, biatlonci in biatlonke pri teku potrebujejo veliko svežega zraka, industrija pa je prišla tudi v ta del avstrijskega »alpskega raja«.
A industrija, tudi športna, ima tudi svoje meje. Šport je poslovna panoga, v tem vsakodnevnem življenjskem cirkusu pa se uničuje »nadstandardne« naravne lepote, ki človeku dajejo vsaj nekaj možnosti, da si od življenskega in medijskega enoumja odpočije glavo, živce in telo. Tudi simbolično. Tako je tudi z grškim otokom vulkanskega izvora Santorinijem, ni le »materialno« izjemno lep, v tem enoumju je tudi duhovna lepota. Stari Grki si niso »izmislili« olimpijskih iger, da bi danes gledali takšne olimpijade, kot so. Denimo brez olimpijskega premirja.
