Kolumna Marije Mice Kotnik: Živela moja dežela hrčkov
Hrčki starejši, smeti, komunalno blato in še marsikaj in marsikdo drugega pa ostanejo zadaj in se še naprej veselo kopičijo. Živela Slovenija, dežela hrčkov.
Odpri galerijo
Slovenski parlament; čakajoč na hrčke. FOTOGRAFIJI: GULIVER/GETTY IMAGES
Slovenija ni le najlepša država, ki kot školjka v sebi hrani bisere v osrčju Evrope, po novem je tudi dežela hrčkov. Kot jih opredeli wikipedija, so »hrčki (znanstveno ime Cricetinae) poddružina glodavcev, v katero uvrščamo 18 vrst, razporejenih v šest ali sedem rodov. Večina jih ima razširljiva vrečkasta lica, ki segajo vse do ramen. Včasih jih tako kot podgane, miši in druge glodavce uporabljajo v laboratorijskih poskusih – predvsem zato, ker se hitro razmnožujejo.«
V katerem grmu tiči zajec za tole kolumno? Prav v hitrem razmnoževanju teh sicer zelo prijetnih kožuhastih živalc. V naši najlepši državi, za katero sicer v glavnem zgolj mi sami mislimo, da je takšna, se namreč tudi vse več takšnih ali drugačnih objektov in subjektov vse hitreje kopiči.
Pri nas se kopičijo odsluženi avtomobili, kopiči se komunalno blato, kopičijo se smeti; tistih iz plastike je sicer največ. Če bi bila nesramna, pa nisem, žaljiva še manj ali celo nekulturna kot preštevilni na družabnih omrežjih, bi brez kančka slabe vesti zapisala, da se v tej nam tako ljubi Sloveniji vse bolj kopičimo tudi starejši. In to tisti, s katerimi, tako kot s smetmi, nihče ne ve, kaj bi, istočasno bi pa radi vsi na njih nekaj zaslužili. Ker pa to ni možno z danes na jutri, jih slej ko prej mine, da bi kaj naredili. Starejši se zato mirno še naprej kopičijo oz. kopičimo.
Bi pa še tudi držalo, da se v zadnjem času vse bolj kopičijo tudi prazne obljube, tako ali drugače obarvanih politikov, a pustimo, naj se s tem ubadajo filozofsko-politični analitiki, ki jih je, se mi zdi, tudi vse več. Še in še bi lahko naštevala o različnih kopičenjih.
V zadnjih desetih letih, kar je pravzaprav na neki način najhuje, se pri nas hitro kopičijo tudi politiki. Večinoma takšni, ki so v politiko šli zgolj, da bi sebi in svojim bližnjim in najbližjim omogočili čim bolj lagodno življenje. Vse več je tudi takšnih, ki so se v politične vode (parlament je tipični primerek za kaj takega) podali brez vsakršne vizije, zakaj in kaj naj bi s tem svojim statusom sploh počeli. Zato že več let v poslanskih klopeh gledamo in spremljamo ljudi, ki niso sposobni povedati enega samega logičnega stavka, stavka, ki bi imel rep in glavo.
In zdaj smo pri kopičenju; odsluženih kar tako, politikov, ki so zaman pričakovali vnovični mandat, državnih sekretarjev in sekretark, ki potem še vedno na takšen ali drugačen način, zdaj, to je treba priznati, tudi s pomočjo najrazličnejših uradov in služb EU, še vedno živijo – in to celo zelo dobro živijo – pri slovenskih državnih jaslih in nekaj malega tudi evropskih koritih.
Kot kaže trenutna situacija, temu ni in ne bo ne konca ne kraja. Šarčeva garnitura je namreč le še ena v nizu, ki ni končala mandata in ni uresničila nobene obljube, ki jih je ob nabiranju volivskih glasov tako vehementno obljubljala slovenskim ovcam; ups, pardon, državljanom. Pred njimi so bili že Cerarjeva, pa vlada od Bratuškove, pa Pahorjeva in Drnovškova vlada, ki so prav tako nekje na sredi odnehale.
Zdaj pa nekaj malega še o nesramnosti. Vsi ti hrčki politiki so se izživljali nad hrčki starci (starejšimi) in jih/nas z nenehnimi obljubami in govorjenjem, kako bodo za njih/nas naredili vse, pa še malce več za povrhu, vsak dan vedno znova nategovali. Ko je bilo res nekaj le treba narediti, je pa salonsko najlažje – odstopiti … In še nekaj časa dobivati vse bonitete in plače in vmes kandidirati za naprej. Za še eno sanjsko službo; v slovenskem parlamentu, kaki državni službi, diplomaciji ali dati celo za mašo, da bi le dobil/a službo v EU ...
Hrčki starejši, smeti, komunalno blato in še marsikaj drugega in marsikdo pa ostanejo in se še naprej veselo kopičijo. Zato veselo prijavljam nov slogan naše dežele: Živela Slovenija, dežela hrčkov.
V katerem grmu tiči zajec za tole kolumno? Prav v hitrem razmnoževanju teh sicer zelo prijetnih kožuhastih živalc. V naši najlepši državi, za katero sicer v glavnem zgolj mi sami mislimo, da je takšna, se namreč tudi vse več takšnih ali drugačnih objektov in subjektov vse hitreje kopiči.
Pri nas se kopičijo odsluženi avtomobili, kopiči se komunalno blato, kopičijo se smeti; tistih iz plastike je sicer največ. Če bi bila nesramna, pa nisem, žaljiva še manj ali celo nekulturna kot preštevilni na družabnih omrežjih, bi brez kančka slabe vesti zapisala, da se v tej nam tako ljubi Sloveniji vse bolj kopičimo tudi starejši. In to tisti, s katerimi, tako kot s smetmi, nihče ne ve, kaj bi, istočasno bi pa radi vsi na njih nekaj zaslužili. Ker pa to ni možno z danes na jutri, jih slej ko prej mine, da bi kaj naredili. Starejši se zato mirno še naprej kopičijo oz. kopičimo.
Bi pa še tudi držalo, da se v zadnjem času vse bolj kopičijo tudi prazne obljube, tako ali drugače obarvanih politikov, a pustimo, naj se s tem ubadajo filozofsko-politični analitiki, ki jih je, se mi zdi, tudi vse več. Še in še bi lahko naštevala o različnih kopičenjih.
V zadnjih desetih letih, kar je pravzaprav na neki način najhuje, se pri nas hitro kopičijo tudi politiki. Večinoma takšni, ki so v politiko šli zgolj, da bi sebi in svojim bližnjim in najbližjim omogočili čim bolj lagodno življenje. Vse več je tudi takšnih, ki so se v politične vode (parlament je tipični primerek za kaj takega) podali brez vsakršne vizije, zakaj in kaj naj bi s tem svojim statusom sploh počeli. Zato že več let v poslanskih klopeh gledamo in spremljamo ljudi, ki niso sposobni povedati enega samega logičnega stavka, stavka, ki bi imel rep in glavo.
In zdaj smo pri kopičenju; odsluženih kar tako, politikov, ki so zaman pričakovali vnovični mandat, državnih sekretarjev in sekretark, ki potem še vedno na takšen ali drugačen način, zdaj, to je treba priznati, tudi s pomočjo najrazličnejših uradov in služb EU, še vedno živijo – in to celo zelo dobro živijo – pri slovenskih državnih jaslih in nekaj malega tudi evropskih koritih.
Kot kaže trenutna situacija, temu ni in ne bo ne konca ne kraja. Šarčeva garnitura je namreč le še ena v nizu, ki ni končala mandata in ni uresničila nobene obljube, ki jih je ob nabiranju volivskih glasov tako vehementno obljubljala slovenskim ovcam; ups, pardon, državljanom. Pred njimi so bili že Cerarjeva, pa vlada od Bratuškove, pa Pahorjeva in Drnovškova vlada, ki so prav tako nekje na sredi odnehale.
Zdaj pa nekaj malega še o nesramnosti. Vsi ti hrčki politiki so se izživljali nad hrčki starci (starejšimi) in jih/nas z nenehnimi obljubami in govorjenjem, kako bodo za njih/nas naredili vse, pa še malce več za povrhu, vsak dan vedno znova nategovali. Ko je bilo res nekaj le treba narediti, je pa salonsko najlažje – odstopiti … In še nekaj časa dobivati vse bonitete in plače in vmes kandidirati za naprej. Za še eno sanjsko službo; v slovenskem parlamentu, kaki državni službi, diplomaciji ali dati celo za mašo, da bi le dobil/a službo v EU ...
Hrčki starejši, smeti, komunalno blato in še marsikaj drugega in marsikdo pa ostanejo in se še naprej veselo kopičijo. Zato veselo prijavljam nov slogan naše dežele: Živela Slovenija, dežela hrčkov.
