NA EKS
Kolumna Marije Mice Kotnik: Samostojni socialni reveži
Samozaposleni nimajo niti zakonske zaščite, da bi se lahko pogajali za ceno svojega dela.
Odpri galerijo
Danes je skoraj modno, da vsakdo govori o revščini. FOTO: Guliver/Getty Images
Za tokratno pisanje me je spodbudila novica o mariborskem humanitarcu, ki se je odločil, da za nekaj časa zamrzne svojo dobrotniško funkcijo, saj ne more več. Prekipelo mu je, ker so ga obtožili, da je kradel denar.
»Zdaj imam pa res vsega dovolj. Da me ljudje, ki jim pomagam, obsojajo, da kradem, in to povsem brez sramu. Naj vam pomaga, kdor koli hoče. Jaz ne,« je povedal Boris Krabonja in napovedal, da se dobrotništva na takšen način ne gre več. Prav ima, da se je uprl, in ga v njegovi odločitvi podpiram, saj se mi zdi, da se je to, da se nekdo pri nas razglaša – in to brez sramu – za revnega, res preveč razpaslo.
Kdo so torej socialni reveži v Sloveniji, sem se vprašala. So prejemniki socialnih in drugih pomoči res vsi tisti, ki jo res potrebujejo, ali pa se med njimi skrivajo tudi takšni, ki zgolj zlorabljajo sivo cono ne dovolj dodelanega sistema, ki bi opredeljeval revščino v podalpskem raju na sončni strani. Ta siva cona pa je zelo široka. Vsaj meni se zdi. Danes je skoraj modno, da vsakdo govori o revščini. Obrazi revščine so lahko zelo različni. Za nekoga je biti reven že, če si ne more kupiti drugega avtomobila, ne glede, kako se ta trditev sliši absurdno. Pa ne pretiravam, takšne ljudi osebno poznam. Za drugega revščina pomeni, če si ne more privoščiti vsega, kar bi si želel, itd. Toliko kot je ljudi, toliko je pogledov, kaj revščina je.
Pa vendarle skupna definicija revščine obstaja. Tistega 19. novembra 1984 jo je sprejel Evropski svet in pravi, da so »revne osebe, družine ali skupine oseb, katerih sredstva (materialna, kulturna in socialna) so tako omejena, da jim ne omogočajo minimalno sprejemljivega življenja v državi, v kateri živijo«.
No, pa smo tam, na kar bi rada opozorila. Gre za ljudi, ki jih v Sloveniji ni malo, a vendarle se o njih skorajda v javnosti ne govori. Le redko, še prej nikoli, so glavna tema v parlamentu, ki bi, kot mi je znano, morali skrbeti za vse skupine ljudi v državi. A verjemite mi, da za to skupino ne skrbi nihče, razen oni sami, kolikor pač lahko. Navsezadnje želijo skrbeti sami zase, a zaradi neurejenega področja, tako zakonskega kot sicer, jim je to zelo oteženo.
Gre za samozaposlene ljudi, v zadnjih letih so se tistim, ki so to želeli sami, pridružili tudi tisti, ki so jih večja pa tudi manjša podjetja v to prisila in pravimo jim prekarci. Zanje se v naši državi ne briga nihče.
V slabih 30 letih samostojne Slovenije nismo premogli niti spodobnega zakona, ki bi ščitil pravice ljudi, ki želijo skrbeti sami zase in ne želijo biti na bremenu države ali drugih socialnih institucij, socialnih društev in združenj. To skupino ljudi pri nas bi lahko imenovala kar samostojni socialni reveži, saj večina to tudi je. Njihovi mesečni prejemki, potem ko plačajo cesarju, kar je cesarjevega (cesar je v tem primeru država, za tiste, ki mogoče ne vedo), največkrat ne dosegajo niti minimalne plače, kaj šele, da bi bili za svoje delo dostojno plačani. O dodatkih za to ali ono oziroma višjih plačah, o čemer se sindikati v javnem sektorju znova in še naprej prepirajo z vlado, češ da ne dobijo dovolj, lahko samozaposleni le sanjajo. Saj ne prejemajo nobenega dodatka niti na starost, niti regresa, niti božičnice, ne poznajo 13. plače, dopusta in potnih stroškov jim nihče ne plačuje, tudi do bolniške niso upravičeni, če niso bolni vsaj 30 dni!
Ne, ničesar nimajo, prav tako nimajo niti zakonske zaščite, da bi se lahko pogajali za ceno svojega dela. Delujejo po principu vzemi ali pusti. In če se s ceno svojega dela ne strinjajo, lahko tudi gredo, jim povedo. Povsem so prepuščeni sami sebi. Edino, pri čemer pa je država vztrajna in pri samozaposlenih nikoli ne popušča, je plačilo prispevkov in davkov. Pri s. p.-jih bo takoj ukrepala in jim zagrozila z zaprtjem večinoma enega samcatega bančnega računa, če v roku ne plačajo svojih obveznosti do nje. Se še spomnite tajkunov in takratnega ukrepanja države zoper njih?
Zato so samozaposlenim, ki jih je po zadnjih podatkih Statističnega urada RS v naši državi približno 116.000 in še dodatnih 14.000 prekarcev, kršene vse pravice, vključno s človekovimi pravicami v naši državi, saj jim ne omogočajo minimalno sprejemljivega življenja v državi, v kateri živijo, kot to pravi evropska definicija revščine.
Vsem samozaposlenim v Sloveniji zato predlagam, da ustanovimo stranko (moj predlog za ime stranke je SSSR), zmagamo na naslednjih volitvah in dokončno uredimo to področje ter ljudem, ki ne želijo biti odvisni, omogočimo dostojno življenje od svojega dela. Bojim se, da bi se že ob napovedi ustanovitve stranke te vrste začeli tresti vsi, ki jim je veliko mar za koale, ki zaradi vročine padajo z dreves, veliko manj ali nič pa za samostojne socialne reveže, ki redno plačujejo cesarju, kar je pač cesarjevega, vendar to cesarja en klinc briga.
»Zdaj imam pa res vsega dovolj. Da me ljudje, ki jim pomagam, obsojajo, da kradem, in to povsem brez sramu. Naj vam pomaga, kdor koli hoče. Jaz ne,« je povedal Boris Krabonja in napovedal, da se dobrotništva na takšen način ne gre več. Prav ima, da se je uprl, in ga v njegovi odločitvi podpiram, saj se mi zdi, da se je to, da se nekdo pri nas razglaša – in to brez sramu – za revnega, res preveč razpaslo.
Kdo so torej socialni reveži v Sloveniji, sem se vprašala. So prejemniki socialnih in drugih pomoči res vsi tisti, ki jo res potrebujejo, ali pa se med njimi skrivajo tudi takšni, ki zgolj zlorabljajo sivo cono ne dovolj dodelanega sistema, ki bi opredeljeval revščino v podalpskem raju na sončni strani. Ta siva cona pa je zelo široka. Vsaj meni se zdi. Danes je skoraj modno, da vsakdo govori o revščini. Obrazi revščine so lahko zelo različni. Za nekoga je biti reven že, če si ne more kupiti drugega avtomobila, ne glede, kako se ta trditev sliši absurdno. Pa ne pretiravam, takšne ljudi osebno poznam. Za drugega revščina pomeni, če si ne more privoščiti vsega, kar bi si želel, itd. Toliko kot je ljudi, toliko je pogledov, kaj revščina je.
Pa vendarle skupna definicija revščine obstaja. Tistega 19. novembra 1984 jo je sprejel Evropski svet in pravi, da so »revne osebe, družine ali skupine oseb, katerih sredstva (materialna, kulturna in socialna) so tako omejena, da jim ne omogočajo minimalno sprejemljivega življenja v državi, v kateri živijo«.
No, pa smo tam, na kar bi rada opozorila. Gre za ljudi, ki jih v Sloveniji ni malo, a vendarle se o njih skorajda v javnosti ne govori. Le redko, še prej nikoli, so glavna tema v parlamentu, ki bi, kot mi je znano, morali skrbeti za vse skupine ljudi v državi. A verjemite mi, da za to skupino ne skrbi nihče, razen oni sami, kolikor pač lahko. Navsezadnje želijo skrbeti sami zase, a zaradi neurejenega področja, tako zakonskega kot sicer, jim je to zelo oteženo.
Gre za samozaposlene ljudi, v zadnjih letih so se tistim, ki so to želeli sami, pridružili tudi tisti, ki so jih večja pa tudi manjša podjetja v to prisila in pravimo jim prekarci. Zanje se v naši državi ne briga nihče.
V slabih 30 letih samostojne Slovenije nismo premogli niti spodobnega zakona, ki bi ščitil pravice ljudi, ki želijo skrbeti sami zase in ne želijo biti na bremenu države ali drugih socialnih institucij, socialnih društev in združenj. To skupino ljudi pri nas bi lahko imenovala kar samostojni socialni reveži, saj večina to tudi je. Njihovi mesečni prejemki, potem ko plačajo cesarju, kar je cesarjevega (cesar je v tem primeru država, za tiste, ki mogoče ne vedo), največkrat ne dosegajo niti minimalne plače, kaj šele, da bi bili za svoje delo dostojno plačani. O dodatkih za to ali ono oziroma višjih plačah, o čemer se sindikati v javnem sektorju znova in še naprej prepirajo z vlado, češ da ne dobijo dovolj, lahko samozaposleni le sanjajo. Saj ne prejemajo nobenega dodatka niti na starost, niti regresa, niti božičnice, ne poznajo 13. plače, dopusta in potnih stroškov jim nihče ne plačuje, tudi do bolniške niso upravičeni, če niso bolni vsaj 30 dni!
Ne, ničesar nimajo, prav tako nimajo niti zakonske zaščite, da bi se lahko pogajali za ceno svojega dela. Delujejo po principu vzemi ali pusti. In če se s ceno svojega dela ne strinjajo, lahko tudi gredo, jim povedo. Povsem so prepuščeni sami sebi. Edino, pri čemer pa je država vztrajna in pri samozaposlenih nikoli ne popušča, je plačilo prispevkov in davkov. Pri s. p.-jih bo takoj ukrepala in jim zagrozila z zaprtjem večinoma enega samcatega bančnega računa, če v roku ne plačajo svojih obveznosti do nje. Se še spomnite tajkunov in takratnega ukrepanja države zoper njih?
Zato so samozaposlenim, ki jih je po zadnjih podatkih Statističnega urada RS v naši državi približno 116.000 in še dodatnih 14.000 prekarcev, kršene vse pravice, vključno s človekovimi pravicami v naši državi, saj jim ne omogočajo minimalno sprejemljivega življenja v državi, v kateri živijo, kot to pravi evropska definicija revščine.
Vsem samozaposlenim v Sloveniji zato predlagam, da ustanovimo stranko (moj predlog za ime stranke je SSSR), zmagamo na naslednjih volitvah in dokončno uredimo to področje ter ljudem, ki ne želijo biti odvisni, omogočimo dostojno življenje od svojega dela. Bojim se, da bi se že ob napovedi ustanovitve stranke te vrste začeli tresti vsi, ki jim je veliko mar za koale, ki zaradi vročine padajo z dreves, veliko manj ali nič pa za samostojne socialne reveže, ki redno plačujejo cesarju, kar je pač cesarjevega, vendar to cesarja en klinc briga.
