NA EKS
Kolumna Marije Mice Kotnik: Pogubne odvisnosti
V enem primeru sem naštela celo 43 strokovnjakov, ki so se ukvarjali s tem otrokom, pa je kljub temu pristal pri nas, v zavodu.
Odpri galerijo
Odrasli so otrokom vzor. FOTOGRAFIJI: guliver/GETTY IMAGES
Odvisnosti v skrajnem primeru pripeljejo do bolezni. Tudi zelo hudih … Vse bolj se mi dozdeva, skoraj vsak dan o tem poslušam v pogovorih z zdravniki, berem v literaturi …, da je dandanašnji, kot se zdi, odvisnosti res veliko. Odvisnost od mamil pa od alkohola, zdravil in drugih psihoaktivnih snovi, za katere marsikdo misli, da mu bodo pomagale skozi življenje. Seveda mu ne, po navadi ga pahnejo v še večji obup, ki v skrajni meri pripelje tudi do fizičnega in psihičnega zloma.
Nekdo, ki je odvisen, največkrat prepozno spozna, da je odvisen, ne glede na to, zaradi česa je to postal. In ker si ljudje dopustimo, da nas v življenju pravzaprav usmerjajo zadeve, ki v resnici nimajo ničesar skupnega z našo srečo ali uspešnim življenjem, zelo hitro zabredemo ali še bolj pademo v stisko, velikokrat tudi v depresijo ali katero drugo duševno motnjo. In kot so nedavno sporočili z Zveze prijateljev mladine Slovenije, je pri nas vse več mladih s takšnimi ali drugačnimi stiskami, iz katerih ne najdejo izhoda. Povedali so, da je stisk in tudi duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih veliko več, kot jih beleži uradna statistika, in tudi starostna meja otrok s prepoznano diagnozo duševne motnje se niža. Dr. Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina, pa je vsekakor prepričana, da je vedenjskih in čustvenih motenj pri otrocih mnogo več kot od 3 do 5 odstotkov, kot naj bi bilo takih otrok po Gaussovi krivulji. »Ko berem dokumentacijo o otrocih, ki pridejo v naš zavod, se včasih kar zgrozim. V enem primeru sem naštela celo 43 strokovnjakov, ki so se ukvarjali s tem otrokom, pa je kljub temu pristal pri nas, v zavodu.«
Dejstvo je, da so odrasli otrokom vzor in da je zelo pomembno, kdo z otroki dela, tako v šolah kot drugih institucijah. Zelo pomembno je, da je motnja dovolj zgodaj prepoznana in diagnosticirana ter da se otroku v stiski takoj pomaga. In pri nas je to zelo velik problem. Saj prav na tem področju zelo šepamo. Strokovnjaki čedalje glasneje opozarjajo, da pri nas kronično primanjkuje kliničnih psihologov in pedopsihiatrov. Kot smo lahko slišali na nedavni okrogli mizi Duševno zdravje otrok, je nujno izboljšati komunikacijo med odraslimi, tako starši kot učitelji, in otroki. Nujno potrebni so izobraževalni programi za učitelje in druge poklicne profile, ki se ukvarjajo z otroki, preventivni programi za otroke, ki zmanjšujejo tveganje za nastanek psihičnih težav, potrebna je tudi celostna in prednostna skrb vseh, ki oblikujejo politiko.
Le tako lahko upamo, da bo stisk med otroki manj. Žalostno je namreč, ugotavlja Nace Breitenberger, ki že 27 let svetuje na TOM telefonu, da je čedalje več stisk otrok povezanih z nasiljem, tudi vrstniškim. »Če otrok zaupa svojo težavo TOM telefonu, to pomeni, da nima nikogar drugega, ki bi mu zaupal. V družini so otroci pogosto odtujeni od staršev, ki zanje preprosto nimajo časa,« je bil jasen strokovnjak.
Nedavno je predsednica Zdravniške zbornice Slovenije dr. Zdenka Čebašek Travnik dejala, da dokler politiki ne bodo ugotovili, kaj se dogaja, ne bo korenitih sprememb. Zagotovo drži. Najbrž tako kot drži, da nemalokrat tudi starši ne prepoznajo težav svojih otrok. Dostikrat, kot slišim, »ker nimajo časa za otroka«. Žalostno, vendar resnično. A tako je!
Kot napovedujejo, naj bi že letos v okviru Strategije duševnega zdravja za otroke in mladostnike začelo delovati 10 urgentnih psihiatričnih služb v Zdravstvenih domovih po Sloveniji. Bo to dovolj? Nisem povsem prepričana.
Se bo pa bržkone marsikaj spremenilo, ko bo politika postala bolj skrbna in manj sprta, da bi prepoznala tudi težave na tem področju. Pa starši, ki morajo kljub pastem, ki jim jih nastavljajo delodajalci, več časa nameniti pogovorom s svojimi lastnimi otroki. No, pa šola, ki ima (kot se velikokrat zdi) še največ težav sama s seboj, tudi!
Nekdo, ki je odvisen, največkrat prepozno spozna, da je odvisen, ne glede na to, zaradi česa je to postal. In ker si ljudje dopustimo, da nas v življenju pravzaprav usmerjajo zadeve, ki v resnici nimajo ničesar skupnega z našo srečo ali uspešnim življenjem, zelo hitro zabredemo ali še bolj pademo v stisko, velikokrat tudi v depresijo ali katero drugo duševno motnjo. In kot so nedavno sporočili z Zveze prijateljev mladine Slovenije, je pri nas vse več mladih s takšnimi ali drugačnimi stiskami, iz katerih ne najdejo izhoda. Povedali so, da je stisk in tudi duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih veliko več, kot jih beleži uradna statistika, in tudi starostna meja otrok s prepoznano diagnozo duševne motnje se niža. Dr. Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina, pa je vsekakor prepričana, da je vedenjskih in čustvenih motenj pri otrocih mnogo več kot od 3 do 5 odstotkov, kot naj bi bilo takih otrok po Gaussovi krivulji. »Ko berem dokumentacijo o otrocih, ki pridejo v naš zavod, se včasih kar zgrozim. V enem primeru sem naštela celo 43 strokovnjakov, ki so se ukvarjali s tem otrokom, pa je kljub temu pristal pri nas, v zavodu.«
Dejstvo je, da so odrasli otrokom vzor in da je zelo pomembno, kdo z otroki dela, tako v šolah kot drugih institucijah. Zelo pomembno je, da je motnja dovolj zgodaj prepoznana in diagnosticirana ter da se otroku v stiski takoj pomaga. In pri nas je to zelo velik problem. Saj prav na tem področju zelo šepamo. Strokovnjaki čedalje glasneje opozarjajo, da pri nas kronično primanjkuje kliničnih psihologov in pedopsihiatrov. Kot smo lahko slišali na nedavni okrogli mizi Duševno zdravje otrok, je nujno izboljšati komunikacijo med odraslimi, tako starši kot učitelji, in otroki. Nujno potrebni so izobraževalni programi za učitelje in druge poklicne profile, ki se ukvarjajo z otroki, preventivni programi za otroke, ki zmanjšujejo tveganje za nastanek psihičnih težav, potrebna je tudi celostna in prednostna skrb vseh, ki oblikujejo politiko.
Le tako lahko upamo, da bo stisk med otroki manj. Žalostno je namreč, ugotavlja Nace Breitenberger, ki že 27 let svetuje na TOM telefonu, da je čedalje več stisk otrok povezanih z nasiljem, tudi vrstniškim. »Če otrok zaupa svojo težavo TOM telefonu, to pomeni, da nima nikogar drugega, ki bi mu zaupal. V družini so otroci pogosto odtujeni od staršev, ki zanje preprosto nimajo časa,« je bil jasen strokovnjak.
Nedavno je predsednica Zdravniške zbornice Slovenije dr. Zdenka Čebašek Travnik dejala, da dokler politiki ne bodo ugotovili, kaj se dogaja, ne bo korenitih sprememb. Zagotovo drži. Najbrž tako kot drži, da nemalokrat tudi starši ne prepoznajo težav svojih otrok. Dostikrat, kot slišim, »ker nimajo časa za otroka«. Žalostno, vendar resnično. A tako je!
Kot napovedujejo, naj bi že letos v okviru Strategije duševnega zdravja za otroke in mladostnike začelo delovati 10 urgentnih psihiatričnih služb v Zdravstvenih domovih po Sloveniji. Bo to dovolj? Nisem povsem prepričana.
Se bo pa bržkone marsikaj spremenilo, ko bo politika postala bolj skrbna in manj sprta, da bi prepoznala tudi težave na tem področju. Pa starši, ki morajo kljub pastem, ki jim jih nastavljajo delodajalci, več časa nameniti pogovorom s svojimi lastnimi otroki. No, pa šola, ki ima (kot se velikokrat zdi) še največ težav sama s seboj, tudi!
