NA EKS
Kolumna Marije Mice Kotnik: Menstruacija na Škotskem
Monica se je v škotsko zgodovino vpisala kot pobudnica zakona, na podlagi katerega so ženski vložki in tamponi postali brezplačni.
Odpri galerijo
Tamponi naši vsakdanji; poleg vložkov FOTO: guliver/GETTY IMAGES
Škotsko poznam bolj malo. Zgolj po pripovedovanju. Vem pa, da v tej deželi zeleno-modrih obzorij, svežine, romantike in skrivnostnosti, karirastih kiltov, dud, ponosnega srca, srednjeveških mest in neverjetnih vremenskih kontrastov častijo Wallacea in Brucea, ki sta se bojevala za škotsko neodvisnost, ter sira Walterja Scotta in Roberta Burnsa, ki sta za orožje izbrala pero. Odslej pa se bo med pomembneže zagotovo zapisala tudi laburistka Monica Lennon.
Kot vem, ni v nobeni sorodstveni vezi z bolj znanim in blagopokojnim Johnom, ampak se bo oziroma se je v škotsko zgodovino – predvsem ženskega dela – vpisala, ker je bila pobudnica zakona, na podlagi katerega so ženski vložki in tamponi postali brezplačni za vse, ki te ženske potrebščine najmanj enkrat na mesec pač potrebujejo.
Zakon je škotski parlament potrdil z le enim vzdržanim glasom, nihče mu ni nasprotoval. V poročilu, ki sem ga zasledila onidan, sem še prebrala, da bo država za brezplačnost »ženskih mesečnih nujnih zadev« vsako leto odštela skoraj 28 milijonov evrov.
Ko je omenjena Monica obrazložila svoj predlog, je poudarila, da gre za nujen ukrep in nujne ženske higienske potrebščine, in nikakor ne, kot menda nekateri na Škotskem še kar vztrajajo, za luksuz. Povedala je tudi, da si še dandanes vsaka peta ženske ne more kupiti vložkov ali tamponov, ampak namesto tega uporabljajo »toaletni papir, kakšno časopisno stran, nogavice ali kos obleke«. Žalostno, vendar resnično. Tako kot je najbrž žalostno, da so v številnih državah prav ženski higienski izdelki obdavčeni kot luksuz.
In zdaj? Bo katera država sledila Škotski? Slovenija? Dajte, no, dajte. Se mi zdi, da ima oblast veliko preveč obveznosti in nujnejših opravil. Zlasti kadrovskih! Žal. Menstruacija je marsikje še vedno svojevrstna čudežna besedica. Je pa tudi dejstvo, da je po ameriških raziskavah celo v 21. stoletju in sredi vztrajnega vzpenjanja emancipacije še vedno marsikje tabu tema, nekatere veroizpovedi jo še vedno obravnavajo kot znak nečistoče, nevaren, celo kužen pojav, tudi prekletstvo.
Številne doktrine ženske stigmatizirajo pri vsakdanjih dejavnostih prav zaradi ciklusa. Po judaizmu, denimo, so v dneh izločanja maternične sluznice umazane, omadeževani pa so tudi vsi tisti, ki so v stiku z njo. Previdni bi morali biti predvsem možje, ki naj se takrat odpovedo ne le spolnim odnosom z izbranko, temveč vsakršnim fizičnim stikom z njo, tudi posrednim, denimo, ne smejo se dotikati predmetov, ki se jih je dotaknila ona. Po koncu menstruacije naj bi ženska opravila obred s temeljito kopeljo. Po islamu je menstruacija bolezen, zato naj bo ženska v tistih dneh izolirana, odpovedati se mora ritualnim molitvam in nikakor ne sme vstopiti v mošejo, po koncu naj se ravno tako umije med posebnim obredom. Po hinduizmu so ženske zaradi menstruacije še bolj omejene: ne le da se morajo povsem izolirati od preostalega sveta, prepovedani so umivanje, sploh kakršen koli stik z vodo, celo česanje, ne smejo si niti deliti prostorov z drugimi!
Takšne in drugačne skrajne zapovedi sicer marsikje že izgubljajo veljavo, nikakor pa ne preseneča, da se je zaradi takšnih načel, po zahodnem prepričanju povsem nesmiselnih, menstruacije prijelo toliko evfemizmov. Ameriške raziskave kažejo, da številne ženske še vedno z nelagodjem govorijo o tem naravnem in za evolucijo ključnem pojavu, mnoge se med dnevi izločanja maternične sluznice skrivajo pred zunanjim svetom, ob omembi mesečnega perila pa zardijo.
Še zdaleč ne pričakujem, da bo se bo kaj kmalu tudi v Sloveniji, moji deželi, zgodila kakšna »MonicaLennon«, vem pa že vnaprej, da se jih bo med izbranci naroda, v tisti okrogli sobi domačega parlamenta, zagotovo našlo več kot pa le tisti eden, ki se je v škotskem parlamentu vzdržal. Bojim pa se, da bo na koncu obveljala fraza: »Ja, zaboga, kje pa naj vzamemo denar. Saj je treba pokriti črne luknje našega razvoja pa plačati vse poslanske bonitete, odpravnine …«
Škotsko višavje, ki je simbol Škotske, je za slovensko realnost pač še vedno predaleč in previsoko.
Kot vem, ni v nobeni sorodstveni vezi z bolj znanim in blagopokojnim Johnom, ampak se bo oziroma se je v škotsko zgodovino – predvsem ženskega dela – vpisala, ker je bila pobudnica zakona, na podlagi katerega so ženski vložki in tamponi postali brezplačni za vse, ki te ženske potrebščine najmanj enkrat na mesec pač potrebujejo.
Zakon je škotski parlament potrdil z le enim vzdržanim glasom, nihče mu ni nasprotoval. V poročilu, ki sem ga zasledila onidan, sem še prebrala, da bo država za brezplačnost »ženskih mesečnih nujnih zadev« vsako leto odštela skoraj 28 milijonov evrov.
Ko je omenjena Monica obrazložila svoj predlog, je poudarila, da gre za nujen ukrep in nujne ženske higienske potrebščine, in nikakor ne, kot menda nekateri na Škotskem še kar vztrajajo, za luksuz. Povedala je tudi, da si še dandanes vsaka peta ženske ne more kupiti vložkov ali tamponov, ampak namesto tega uporabljajo »toaletni papir, kakšno časopisno stran, nogavice ali kos obleke«. Žalostno, vendar resnično. Tako kot je najbrž žalostno, da so v številnih državah prav ženski higienski izdelki obdavčeni kot luksuz.
In zdaj? Bo katera država sledila Škotski? Slovenija? Dajte, no, dajte. Se mi zdi, da ima oblast veliko preveč obveznosti in nujnejših opravil. Zlasti kadrovskih! Žal. Menstruacija je marsikje še vedno svojevrstna čudežna besedica. Je pa tudi dejstvo, da je po ameriških raziskavah celo v 21. stoletju in sredi vztrajnega vzpenjanja emancipacije še vedno marsikje tabu tema, nekatere veroizpovedi jo še vedno obravnavajo kot znak nečistoče, nevaren, celo kužen pojav, tudi prekletstvo.
Monica se je v škotsko zgodovino vpisala kot pobudnica zakona, na podlagi katerega so ženski vložki in tamponi postali brezplačni.
Številne doktrine ženske stigmatizirajo pri vsakdanjih dejavnostih prav zaradi ciklusa. Po judaizmu, denimo, so v dneh izločanja maternične sluznice umazane, omadeževani pa so tudi vsi tisti, ki so v stiku z njo. Previdni bi morali biti predvsem možje, ki naj se takrat odpovedo ne le spolnim odnosom z izbranko, temveč vsakršnim fizičnim stikom z njo, tudi posrednim, denimo, ne smejo se dotikati predmetov, ki se jih je dotaknila ona. Po koncu menstruacije naj bi ženska opravila obred s temeljito kopeljo. Po islamu je menstruacija bolezen, zato naj bo ženska v tistih dneh izolirana, odpovedati se mora ritualnim molitvam in nikakor ne sme vstopiti v mošejo, po koncu naj se ravno tako umije med posebnim obredom. Po hinduizmu so ženske zaradi menstruacije še bolj omejene: ne le da se morajo povsem izolirati od preostalega sveta, prepovedani so umivanje, sploh kakršen koli stik z vodo, celo česanje, ne smejo si niti deliti prostorov z drugimi!
Takšne in drugačne skrajne zapovedi sicer marsikje že izgubljajo veljavo, nikakor pa ne preseneča, da se je zaradi takšnih načel, po zahodnem prepričanju povsem nesmiselnih, menstruacije prijelo toliko evfemizmov. Ameriške raziskave kažejo, da številne ženske še vedno z nelagodjem govorijo o tem naravnem in za evolucijo ključnem pojavu, mnoge se med dnevi izločanja maternične sluznice skrivajo pred zunanjim svetom, ob omembi mesečnega perila pa zardijo.
Še zdaleč ne pričakujem, da bo se bo kaj kmalu tudi v Sloveniji, moji deželi, zgodila kakšna »MonicaLennon«, vem pa že vnaprej, da se jih bo med izbranci naroda, v tisti okrogli sobi domačega parlamenta, zagotovo našlo več kot pa le tisti eden, ki se je v škotskem parlamentu vzdržal. Bojim pa se, da bo na koncu obveljala fraza: »Ja, zaboga, kje pa naj vzamemo denar. Saj je treba pokriti črne luknje našega razvoja pa plačati vse poslanske bonitete, odpravnine …«
Škotsko višavje, ki je simbol Škotske, je za slovensko realnost pač še vedno predaleč in previsoko.
