Kolumna Marije Mice Kotnik: Mami, na Dunaj bi šla

Pred dnevi sem bila spet v vrtcu. Skupaj z D. sva tja namreč pospremila T. Bilo je zabavno. Kot slišim, pa za tiste, ki imajo otroke (mimogrede: T. je vnukinja), vrtci sploh ne bodo več zabavni. V Ljubljani, npr., bodo odslej za dobro desetino dražji. Seveda, dražji, kdaj pa ste še slišali, da bi se kje pocenili.

Dobro, otroci so narodova prihodnost, pravijo izbranci naroda in demografi. Slišati je skrb vzbujajoče podatke, da v Sloveniji primanjkuje podmladka. Tudi v Nemčiji, ki jo razmeroma dobro poznam. »Ni se mi izšlo,« je kratko in jedrnato odgovorila Angela Merkel na vprašanje, zakaj nima otrok. Nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder je v svojem četrtem zakonu in 60. letu starosti prvič postal oče – posvojene deklice iz Rusije. Celo v časih hudega pomanjkanja, leta 1946, se je v Nemčiji rodilo več otrok kot danes. Skoraj nikjer drugje v Zahodni Evropi ni stopnja rodnosti nižja. Povprečno rodi vsaka ženska v Nemčiji le 1,3 otroka, na Švedskem 1,7, v Franciji 1,9, na Islandiji pa celo dva. Če pa se par v Nemčiji že odloči za otroka, se to zgodi v zrelejših letih, moški ne postajajo očetje, ženske ne matere, iz parov ne nastajajo družine. Skoraj tretjina žensk, rojenih med letoma 1960 in 1967, je brez otrok. Med univerzitetno izobraženimi jih je brez njih še več: kar 38 odstotkov.

Dejstvo ostaja: brez otrok ni države. Kjer koli. Tudi pri nas. A kaj naredi ta država na tem področju? S kakšnimi ukrepi bi lahko motivirala mlade odrasle, da bi si ustvarili družino? »Da podraži vrtec,« mi je kratko in jedrnato (tako kot Merklova ob neki drugi priložnosti) dejala znanka, ko sva načeli to problematiko.

In zdaj za hip na Dunaj. Mesto, s katerim se nekateri tako neradi primerjajo. Zakaj? Zato, ker je tako blizu, vendar svetlobna leta dlje v razvoju. Tudi glede t. i. vrtčevske politike.

Mestne oblasti na Dunaju so se jeseni 2009 kljub takratni gospodarski krizi odločile, da bodo tako javni kot zasebni vrtci brezplačni. Ukinili so prispevek za vrtec za vse otroke, če ima vsaj eden od staršev stalno bivališče na Dunaju. Starši doplačajo le 65 evrov na mesec za prehrano in še za morebitne dodatne storitve, kot so na primer daljši odpiralni čas ali posebne pedagoške ponudbe. Socialno ogroženi so oproščeni tudi prispevka za prehrano.

In tako bodo letos na Dunaju za delovanje javnih in zasebnih vrtcev namenili 870 milijonov evrov, kar je 421 milijonov več kot leta 2009 (v Ljubljani, kot mi je znano, znaša vsota približno 100 milijonov evrov). V zadnjih 10 letih se je število mest v vrtcih s takratnih 60.000 povečalo na 85.600.

Trenutno lahko na Dunaju zagotovijo mesto v vrtcu 45 odstotkom otrok prvega starostnega obdobja in vsem drugega starostnega obdobja.

Število prebivalcev v avstrijskem glavnem mestu stalno raste in se bo s trenutno 1,9 milijona v naslednjih šestih letih povečalo na dva milijona, napovedujejo. Da bi lahko vsem otrokom omogočili lepo prihodnost, jim želi zagotoviti kakovostno in dostopno izobraževanje. Letos bo zagotovilo več kot 2000 dodatnih mest v vrtcih. Na Dunaju so skoraj vsi vrtci odprti devet ur ali več. »Pomemben vidik pri ustvarjanju novih mest v vrtcih je tudi možnost združevanja poklica in družine. Na Dunaju imamo zelo visoko stopnjo vključenosti otrok v vrtce, odpiralni čas je prilagojen službam, zelo malo dni v letu so zaprti. Vse to omogoča dunajskim materam in očetom zaposlitev za polni delovni čas,« je povedal dunajski minister za izobraževanje Jürgen Czernohorszky.

In si mislim, da je res bolje, da tega, kar počno na področju vrtcev v dobrih 380 kilometrov oddaljenem Dunaju, vnukinja T. sploh ne ve.