NA EKS
Kolumna Marije Mice Kotnik: Komu je še mar za čisto vodo?
Voda je ustavna pravica, od katere pa nekateri nimajo nič, drugi pa na njej tolčejo dobičke. In politične točke!
Odpri galerijo
Slovenija je polna neokrnjenih vodnih virov s čisto, pitno vodo. FOTOGRAFIJI: SHUTTERSTOCK
Od vode je odvisno, kako zdrava bo narava, kako bohteče in zeleno bo naše okolje. Od pitne vode je odvisno tudi zdravje ljudi. Nedvomno drži, da je voda zelo zdrava pijača. Je tudi hranilo, brez katerega človekovo življenje ni mogoče. Zato je prav voda velikokrat razlog, zakaj se tako pogosto pogovarjamo prav o vodi, kadar govorimo o zdravstvenih temah, saj predstavlja od 60 do 70 odstotkov človeške telesne mase.
Kakor koli: ljudje za svoje preživetje potrebujemo čisto, pitno vodo.
In Slovenci smo glede tega lahko precej srečni, saj je Slovenija polna neokrnjenih vodnih virov s čisto, pitno vodo. Smo tudi ena redkih držav na svetu, kjer vodo lahko pijemo iz pip (no, razen tisti nesrečni ljudje iz Anhovega, kjer se več niti ne spomnijo, kdaj so nazadnje pili neoporečno vodo iz pipe, pa menda celo tudi za umivanje ni primerna).
Na ostalih območjih lepe naše domovine pa se praviloma ljudje ne bi smeli pritoževati, saj imamobolj kot ne, z izjemo nekaj vasi na Goričkem, javni vodovod in vodo lahko neomejeno uporabljamo v svojih domovih, saj nam priteče iz pipe.
Da se nam za pitno vodo ne bi bilo treba bati, smo državljani – no, vsaj tisti, ki še verjamemo, da smo z zakoni, ki jih imamo sprejete glede varovanja vodnih virov – lahko mirni. Ne nazadnje smo leta 2016 vodne vire, pitno vodo in vodooskrbo prebivalstva zaščitili z Ustavo Republike Slovenije. Če je nekaj zapisano v ustavo, bi pa res morali spoštovati vsi, ki živimo v tej državi. Torej tako povsem navadni državljani, ki smo v večini, in tudi tisti privilegiranci, ki delujejo v raznih političnih strankah, tekmujejo na volitvah in si vsake toliko podajajo kljuko vlade in državnega zbora ter si zato vsake toliko tudi domišljajo, da so pač nad nami navadneži. No, pa pustimo jim veselje, saj jih veliko od njih res ne ve, kaj dela. Torej – pitna voda.
Prišlo je nenavadno leto 2021, pa ne nenavadno le zaradi tega, ker že dobro leto živimo s tem nevarnim virusom, ki nam greni življenje. Nenavadno tudi po tem, da se v naši državi dogajajo tektonske spremembe na številnih področjih, od državne ureditve do (ne)spoštovanja vladavine prava in človekovih pravic, da o medijih niti ne govorim. Kot se zdi, se bodo letos tudi pri zaščiti z oskrbo s pitno vodo zgodile velike spremembe. Pa kot se zdi trenutno, nikakor ne, da bi vodne vire s čisto pitno vodo še bolj zaščitili.
Ne, zgodilo bi se naj obratno. Ministrstvo za okolje in prostor, ki mu ministruje Andrej Vizjak, je namreč na začetku meseca marca presenetilo z novelo zakona o vodah, s katero bi spet dovolili, da se na vodovarstvenih območjih dovoli opravljati dejavnosti, ki bi lahko tudi ogrozile te iste čiste vodne vire. Medtem ko so vsi ozaveščeni ljudje (kar jih Slovenija še premore), ki se zavedajo, da to pravzaprav pomeni, da bomo spet nazadovali in umazani industriji spet dovolili, da bo brez nadzora gradila svoje umazane obrate, kjer se ji bo zljubilo, skočili do plafona, minister za čisto okolje razlaga, da je za tako imenovane varovalke poskrbljeno. Ob tem je kar veliko ljudi zastriglo z ušesi, saj v Sloveniji je pa ja znano, da so zakoni le zato, da jih ljudje kršijo, kot razmišlja veliko ljudi. Inšpektorjev, da bi te kršitve sankcionirali, pa pri nas tudi nikoli ni dovolj.
Poleg tega trenutnemu ministru, tudi vidnemu članu stranke SDS, malokdo verjame na besedo, sploh ker njegovo delovanje v zadnjem času nakazuje na to, da mu je bolj kot skrb za okolje v ospredju skrb za višanje vrednosti delnic Petrola in morda še kakšna manj znana zgodbica iz spodnjega toka reke Save.
To, da v zadnjih letih svet ugotavlja, da je voda ne le najbolj potrebna, temveč tudi, da postaja najbolj donosna dobrina v svetu, je tudi že vsem jasno. Zato se tiste napredne države (mednje na žalost Slovenija ne sodi) že leta zavedajo, da bo preživel v prihodnosti tisti, ki bo lastnik neokrnjenih vodnih virov. Med njimi tudi že poteka boj, da bi si na tak ali drugačen način pravico do vodnih virov pridobili in jo zaščitili. Pri nas pa prav nasprotno, obnašamo se tako, kot da so viri čiste pitne vode neusahljivi, in rahljamo njihovo zaščito. Bodo jezerniki in vodovniki res izginili?
Ali bo Slovenija kdaj napredna in odgovorna država, ki se zaveda prihodnosti, in kaj je za njen obstoj in zdravje ljudi pomembno, se bo pokazalo že čez dober teden, ko bodo poslanci v državnem zboru glasovali o tej sporni noveli zakona o vodah. Zanimivo bo tudi zato, ker kar veliko poslancev, ki so leta 2016 zaščitili vodne vire z ustavo, tudi zdaj sedi v parlamentu. Je pa res, da so bili takrat na oblasti drugi, zdajšnji »prvi« pa v opoziciji.
Kakor koli: ljudje za svoje preživetje potrebujemo čisto, pitno vodo.
In Slovenci smo glede tega lahko precej srečni, saj je Slovenija polna neokrnjenih vodnih virov s čisto, pitno vodo. Smo tudi ena redkih držav na svetu, kjer vodo lahko pijemo iz pip (no, razen tisti nesrečni ljudje iz Anhovega, kjer se več niti ne spomnijo, kdaj so nazadnje pili neoporečno vodo iz pipe, pa menda celo tudi za umivanje ni primerna).
Na ostalih območjih lepe naše domovine pa se praviloma ljudje ne bi smeli pritoževati, saj imamobolj kot ne, z izjemo nekaj vasi na Goričkem, javni vodovod in vodo lahko neomejeno uporabljamo v svojih domovih, saj nam priteče iz pipe.
Da se nam za pitno vodo ne bi bilo treba bati, smo državljani – no, vsaj tisti, ki še verjamemo, da smo z zakoni, ki jih imamo sprejete glede varovanja vodnih virov – lahko mirni. Ne nazadnje smo leta 2016 vodne vire, pitno vodo in vodooskrbo prebivalstva zaščitili z Ustavo Republike Slovenije. Če je nekaj zapisano v ustavo, bi pa res morali spoštovati vsi, ki živimo v tej državi. Torej tako povsem navadni državljani, ki smo v večini, in tudi tisti privilegiranci, ki delujejo v raznih političnih strankah, tekmujejo na volitvah in si vsake toliko podajajo kljuko vlade in državnega zbora ter si zato vsake toliko tudi domišljajo, da so pač nad nami navadneži. No, pa pustimo jim veselje, saj jih veliko od njih res ne ve, kaj dela. Torej – pitna voda.
Prišlo je nenavadno leto 2021, pa ne nenavadno le zaradi tega, ker že dobro leto živimo s tem nevarnim virusom, ki nam greni življenje. Nenavadno tudi po tem, da se v naši državi dogajajo tektonske spremembe na številnih področjih, od državne ureditve do (ne)spoštovanja vladavine prava in človekovih pravic, da o medijih niti ne govorim. Kot se zdi, se bodo letos tudi pri zaščiti z oskrbo s pitno vodo zgodile velike spremembe. Pa kot se zdi trenutno, nikakor ne, da bi vodne vire s čisto pitno vodo še bolj zaščitili.
Ne, zgodilo bi se naj obratno. Ministrstvo za okolje in prostor, ki mu ministruje Andrej Vizjak, je namreč na začetku meseca marca presenetilo z novelo zakona o vodah, s katero bi spet dovolili, da se na vodovarstvenih območjih dovoli opravljati dejavnosti, ki bi lahko tudi ogrozile te iste čiste vodne vire. Medtem ko so vsi ozaveščeni ljudje (kar jih Slovenija še premore), ki se zavedajo, da to pravzaprav pomeni, da bomo spet nazadovali in umazani industriji spet dovolili, da bo brez nadzora gradila svoje umazane obrate, kjer se ji bo zljubilo, skočili do plafona, minister za čisto okolje razlaga, da je za tako imenovane varovalke poskrbljeno. Ob tem je kar veliko ljudi zastriglo z ušesi, saj v Sloveniji je pa ja znano, da so zakoni le zato, da jih ljudje kršijo, kot razmišlja veliko ljudi. Inšpektorjev, da bi te kršitve sankcionirali, pa pri nas tudi nikoli ni dovolj.
Poleg tega trenutnemu ministru, tudi vidnemu članu stranke SDS, malokdo verjame na besedo, sploh ker njegovo delovanje v zadnjem času nakazuje na to, da mu je bolj kot skrb za okolje v ospredju skrb za višanje vrednosti delnic Petrola in morda še kakšna manj znana zgodbica iz spodnjega toka reke Save.
To, da v zadnjih letih svet ugotavlja, da je voda ne le najbolj potrebna, temveč tudi, da postaja najbolj donosna dobrina v svetu, je tudi že vsem jasno. Zato se tiste napredne države (mednje na žalost Slovenija ne sodi) že leta zavedajo, da bo preživel v prihodnosti tisti, ki bo lastnik neokrnjenih vodnih virov. Med njimi tudi že poteka boj, da bi si na tak ali drugačen način pravico do vodnih virov pridobili in jo zaščitili. Pri nas pa prav nasprotno, obnašamo se tako, kot da so viri čiste pitne vode neusahljivi, in rahljamo njihovo zaščito. Bodo jezerniki in vodovniki res izginili?
Ali bo Slovenija kdaj napredna in odgovorna država, ki se zaveda prihodnosti, in kaj je za njen obstoj in zdravje ljudi pomembno, se bo pokazalo že čez dober teden, ko bodo poslanci v državnem zboru glasovali o tej sporni noveli zakona o vodah. Zanimivo bo tudi zato, ker kar veliko poslancev, ki so leta 2016 zaščitili vodne vire z ustavo, tudi zdaj sedi v parlamentu. Je pa res, da so bili takrat na oblasti drugi, zdajšnji »prvi« pa v opoziciji.
