NA EKS
Kolumna Marije Mice Kotnik: Dobimo se v arestu
Stregli bi nas zdajšnji zaporniki, ki se jim godi bolje kot marsikateremu starejšemu državljanu.
Odpri galerijo
Starim Japoncem je zapor pogosto edini izhod. FOTO: Business Insider
Priznam, da sem se kislo nasmejala, ko sem prebirala zgodbo 69-letnega Japonca Tošia Takate. Možak se ne razlikuje od svojih starostnih vrstnikov. Rad se druži, je zgovoren, rad riše naravo in živali. Je v zaporu, ker je grozil z nožem. V zaporu je že drugič, pred leti so ga za rešetke spravili zaradi drobne tatvine. In ni eden redkih starejših Japoncev v zaporu.
V zadnjih letih se je namreč število kaznivih dejanj, ki jih storijo starejši, povečalo za petkrat. Velika večina pa je storjenih – namerno.
»Ob upokojitvi sem ostal brez denarja. Kaj zdaj? Sedel sem na kolo, se odpeljal na policijsko postajo, povedal, da sem nekaj ukradel, in zaprli so me za leto dni. Preživel sem. Če bi ostal na prostosti, zagotovo ne bi,« je kolegom angleškega BBC povedal zapornik Tošia.
Zamislila sem se. Grozeči podatki o staranju grozijo tudi nam.
»Pereč je podatek, da je vsak šesti upokojenec reven,« je slišati opozorila. Prof. dr. Vesna Leskošek, dekanja Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, pravi, da imajo visoko stopnjo tveganja revščine ženske, akutno je po 75. letu starosti, in starejši ljudje, ki živijo sami. »Pokojninska vrzel med spoloma je v Sloveniji zelo visoka, kar 24-odstotna,« poudarja.
Slovenija je že nekaj časa članica svetovnega Kluba superstarih. Svet se stara neizmerno hitro, Slovenija je postala velesila v staranju, saj smo po nekaterih podatkih sedma najstarejša družba na svetu. Kmalu se bomo pridružili klubu superstarih, ob bok Nemčiji, Japonski, Italiji, kjer je že vsak peti prebivalec starejši od 65 let. Zdrava leta življenja se podaljšujejo približno enako hitro, kot se podaljšuje življenje.
Kdor je danes v Sloveniji star 60 let, lahko v povprečju pričakuje, da bo živel še 23 let, približno 17 let od tega v dobrem zdravju, so izračunali pri Help Age. Starejši od 60 zdaj predstavljajo slabo četrtino slovenskega prebivalstva, leta 2050 pa je bodo skoraj dve petini, natančneje 37,1 odstotka tukaj živečih.
V svetu je danes skoraj 870 milijonov ljudi starejših od 60 let, kar je že blizu 15 odstotkov svetovnega prebivalstva, do leta 2050 se bo njihovo število več kot podvojilo in doseglo vsaj 20 odstotkov. Daljšanje pričakovane življenjske dobe je dosežek človekovega razvoja. Demografi predvidevajo, da bo delež seniorjev najhitreje rasel v Afriki, v absolutnih številkah pa bo največ starostnikov živelo v azijsko-pacifiški regiji, in sicer kar 1,25 milijarde.
Projekcija je, da se bodo odhodki za socialno varnost višali, dolgotrajna oskrba, ki zdaj znaša en odstotek BDP, bo v prihodnjih desetletjih dosegla že dva odstotka. Odhodki za pokojnine bodo strmo narasli po letu 2025. To pa se hudičevo hitro bliža.
Še kako drži, da se do starejših včasih vedemo kot do otrok, prepričani smo, da številnih nalog in opravkov ne zmorejo več sami. Preverjamo, ali so izklopili likalnik in zaklenili vrata. Resnici na ljubo se včasih tudi sami pustijo preveč crkljati. Za nameček ima še družba do njih vprašljiv odnos, ki jih postavlja v podrejen položaj.
Iz Zveze društev upokojencev Slovenije je slišati, da je podoba starejših kot bolnih in onemoglih ljudi, ki ničesar ne prispevajo k razvoju, njihove pokojnine pa jemljejo prihodke mlajšim, žaljiv stereotip. Obstaja še drug, bolj sodoben, a prav tako škodljiv stereotip o zlati generaciji: da gre za izključno zdrave, finančno preskrbljene ljudi, ki »se samo zabavajo in izrabljajo socialno državo, čeprav bi lahko socialne storitve plačevali sami«.
Skrb vzbujajoče pa je, da slovenske upokojence pestijo finančne težave: skoraj polovica jih prejema pokojnino, ki je nižja od zneska minimalnih življenjskih stroškov v Sloveniji, živijo torej na pragu revščine. Ovržemo torej lahko tudi stereotip o dobro preskrbljenih upokojencih – kar nekaj tisoč jih prejema manj kot 200 evrov starostne pokojnine!
In potem se ne čudim sama sebi, ko se ujamem v razmišljanju, da bi po vzoru Japoncev in omenjenega Tošia tudi sama naredila kaj takega, da bi me na stara leta pospravili v arest, kjer bi uživala blagodati življenja na državne stroške. Skupaj s pravosodnimi policisti, ki bi nam, malce starejšim, sicer pa kurjim tatovom, pripovedovali anekdote iz njihovega življenja na drugi strani rešetk. Aja, stregli bi nas pa – zdajšnji zaporniki, ki se jim že zdaj godi bolje kot marsikateremu starejšemu državljanu Republike Slovenije.
V zadnjih letih se je namreč število kaznivih dejanj, ki jih storijo starejši, povečalo za petkrat. Velika večina pa je storjenih – namerno.
»Ob upokojitvi sem ostal brez denarja. Kaj zdaj? Sedel sem na kolo, se odpeljal na policijsko postajo, povedal, da sem nekaj ukradel, in zaprli so me za leto dni. Preživel sem. Če bi ostal na prostosti, zagotovo ne bi,« je kolegom angleškega BBC povedal zapornik Tošia.
Zamislila sem se. Grozeči podatki o staranju grozijo tudi nam.
»Pereč je podatek, da je vsak šesti upokojenec reven,« je slišati opozorila. Prof. dr. Vesna Leskošek, dekanja Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, pravi, da imajo visoko stopnjo tveganja revščine ženske, akutno je po 75. letu starosti, in starejši ljudje, ki živijo sami. »Pokojninska vrzel med spoloma je v Sloveniji zelo visoka, kar 24-odstotna,« poudarja.
Slovenija je že nekaj časa članica svetovnega Kluba superstarih. Svet se stara neizmerno hitro, Slovenija je postala velesila v staranju, saj smo po nekaterih podatkih sedma najstarejša družba na svetu. Kmalu se bomo pridružili klubu superstarih, ob bok Nemčiji, Japonski, Italiji, kjer je že vsak peti prebivalec starejši od 65 let. Zdrava leta življenja se podaljšujejo približno enako hitro, kot se podaljšuje življenje.
Kdor je danes v Sloveniji star 60 let, lahko v povprečju pričakuje, da bo živel še 23 let, približno 17 let od tega v dobrem zdravju, so izračunali pri Help Age. Starejši od 60 zdaj predstavljajo slabo četrtino slovenskega prebivalstva, leta 2050 pa je bodo skoraj dve petini, natančneje 37,1 odstotka tukaj živečih.
V svetu je danes skoraj 870 milijonov ljudi starejših od 60 let, kar je že blizu 15 odstotkov svetovnega prebivalstva, do leta 2050 se bo njihovo število več kot podvojilo in doseglo vsaj 20 odstotkov. Daljšanje pričakovane življenjske dobe je dosežek človekovega razvoja. Demografi predvidevajo, da bo delež seniorjev najhitreje rasel v Afriki, v absolutnih številkah pa bo največ starostnikov živelo v azijsko-pacifiški regiji, in sicer kar 1,25 milijarde.
Projekcija je, da se bodo odhodki za socialno varnost višali, dolgotrajna oskrba, ki zdaj znaša en odstotek BDP, bo v prihodnjih desetletjih dosegla že dva odstotka. Odhodki za pokojnine bodo strmo narasli po letu 2025. To pa se hudičevo hitro bliža.
Še kako drži, da se do starejših včasih vedemo kot do otrok, prepričani smo, da številnih nalog in opravkov ne zmorejo več sami. Preverjamo, ali so izklopili likalnik in zaklenili vrata. Resnici na ljubo se včasih tudi sami pustijo preveč crkljati. Za nameček ima še družba do njih vprašljiv odnos, ki jih postavlja v podrejen položaj.
Iz Zveze društev upokojencev Slovenije je slišati, da je podoba starejših kot bolnih in onemoglih ljudi, ki ničesar ne prispevajo k razvoju, njihove pokojnine pa jemljejo prihodke mlajšim, žaljiv stereotip. Obstaja še drug, bolj sodoben, a prav tako škodljiv stereotip o zlati generaciji: da gre za izključno zdrave, finančno preskrbljene ljudi, ki »se samo zabavajo in izrabljajo socialno državo, čeprav bi lahko socialne storitve plačevali sami«.
Skrb vzbujajoče pa je, da slovenske upokojence pestijo finančne težave: skoraj polovica jih prejema pokojnino, ki je nižja od zneska minimalnih življenjskih stroškov v Sloveniji, živijo torej na pragu revščine. Ovržemo torej lahko tudi stereotip o dobro preskrbljenih upokojencih – kar nekaj tisoč jih prejema manj kot 200 evrov starostne pokojnine!
In potem se ne čudim sama sebi, ko se ujamem v razmišljanju, da bi po vzoru Japoncev in omenjenega Tošia tudi sama naredila kaj takega, da bi me na stara leta pospravili v arest, kjer bi uživala blagodati življenja na državne stroške. Skupaj s pravosodnimi policisti, ki bi nam, malce starejšim, sicer pa kurjim tatovom, pripovedovali anekdote iz njihovega življenja na drugi strani rešetk. Aja, stregli bi nas pa – zdajšnji zaporniki, ki se jim že zdaj godi bolje kot marsikateremu starejšemu državljanu Republike Slovenije.
