NA EKS

Kolumna Marije M. Kotnik: Več kot nič

No, pa sem si rekla, da se grem samoizprašat. Morda pa lahko tako v javnosti dokažem, da sem tudi jaz sposobna biti vodja Nacionalnega preiskovalnega urada.
Fotografija: Petra Grah Lazar, direktorica Nacionalnega preiskovalnega urada FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
Petra Grah Lazar, direktorica Nacionalnega preiskovalnega urada FOTO: Jure Eržen

Priznam, da sem se nasmejala od srca. In se pozneje tudi resno zamislila. Zakaj? Vodja Nacionalnega preiskovalnega urada Petra Grah Lazar je na zaslišanju pred preiskovalno komisijo DZ o morebitnem političnem vmešavanju politike v delo policije povedala, da se ne spomni, kdaj in kje sta se spoznala z generalnim direktorjem policije Andrejem Juričem. Priznala je, da se z Rokom Snežičem osebno poznata in da je vedela, kdaj bodo pri njem izvajali hišne preiskave. Nato je sledilo vprašanje, koliko ovadb je osebno spisala pred leti, ko je bila še kriminalistka na NPU, dama pa je odgovorila, da zagotovo »več kot nič«. Koliko je to konkretno, je vprašal eden od članov komisije. »Nimam te statistike. Vem, da sem napisala več kot eno,« je odgovorila mlada dama.

No, pa sem si rekla, da se grem samoizprašat. Morda pa lahko tako v javnosti dokažem, da sem tudi sama sposobna biti vodja Nacionalnega preiskovalnega urada.

In sem začela:
Marija M., koliko si stara? Več kot nič!
Koliko let si se šolala? Več kot nič!
Na koliko študentskih zabavah si bila? Na več kot nič!
Kolikokrat si seksala? Več kot ničkrat!
Kolikokrat si se razjezila? Več kot ničkrat!
Kolikokrat si skuhala kosilo? Več kot ničkrat!
Kolikokrat si pomila posodo? Več kot ničkrat!
Si kdaj razjezila koga? Sem; njih, več kot nič!
Kolikokrat si posesala stanovanje? Zagotovo več kot ničkrat!
Kolikokrat si šefom pokazala sredinec? Zagotovo več kot ničkrat!
Kolikokrat bi koga na gobec? Jih je več kot nič!, a nikogar še nisem.
Kolikokrat si dala odpoved v službi v javni upravi? Več kot ničkrat!
Kolikokrat si se vozila z biciklom po Ljubljani? Več kot ničkrat!
Za hip sem naredila odmor, da si pač spočijem od duhamornih vprašanj in odgovorov. In sem se spomnila enega od sinov znanega župana, ki je na vprašanja članov prav tako ene od parlamentarnih komisij odgovarjal, da je »odgovor enak prejšnjemu!« To pa je bilo, če se dobro spomnim, da »zadeve ne bo komentiral!«


Ker sem »več kot nič« let obiskovala šole, sem se nekako spomnila, tako, mimogrede, na zapis Saše Dolenca o Zenonu, infinitezimali in paradoksu kontinuuma (ki sem ga prebrala takisto več kot ničkrat) z naslovom Manj kot nekaj, a več kot nič. Avtor je zapisal, da so »mnenja o tem, kaj je konstitutivno bistvo moderne znanosti, deljena. Nekateri prisegajo na znanstveno metodo, drugi menijo, da znanost metode sploh nima, za tretje pa je znanost kar sinonim za objektivno vednost.«
No, in kam torej sodi omenjena šefica Nacionalnega preiskovalnega urada Petra? S svojimi izjavami in »objektivno vednostjo« najbrž v sam vrh paradoksa kontinuuma!


Elvisa Costella sem sama poslušala več kot ničkrat. Veliko pozneje sem tudi več kot ničkrat prebrala roman z naslovom Manj kot nič avtorja Bret Eastona Ellisa. Gre za roman, ki je eden tistih, v katerih je najbolje prikazano dekadentno življenje bogatih v Los Angelesu v 80. letih.


Pa sem zdaj, tukaj in danes, več kot ničkrat pomislila na »dekadentno življenje in obnašanje nekaterih naših izbrancev naroda in lutk, ki jih je sistem postavil na ta ali oni stolček, no, fotelj. Takih pa je – roko na srce –, kot ugotavlja omenjena šefica Petra, zagotovo »več kot nič!«


Bo že držalo, kot rade povedo mentorice za osebni razvoj, da je prav vse, kako vidimo in doživljamo svet, odvisno od naše interpretacije. Vse naše življenje je naša interpretacija. Drži? Drži! Res drži?!


In potem sem nadaljevala samoizpraševanje in odgovarjanje na moja vprašanja, zastavljena sebi.
In ugotovila, da sem rojena za šefico kakega nacionalnega urada. Na razpis se mi nemara ne bi bilo treba prijavljati, saj bi zaradi moje duhovitosti in filozofske načitanosti in sposobnosti nadfilozofskih odgovorov na povsem običajna vprašanja nemudoma padla v oči kakemu pomembnežu, ki bi me predlagal in imenoval na najvišji položaj.


Na ri* bi popadali, ko bi jim na kaki seji kakega odbora ali preiskovalne komisije našega parlamenta začela odgovarjati v stilu Zenona, infinitezimale in paradoksa kontinuua. Pa saj bi jim razložila, da gre za kalkulus, kar pa najbrž tudi ne bi povsem razumeli.


Bi pa razumeli, da vse skupaj dodobra zaje**vam, saj mi nihče nič ne more. Niti ne sme!

Izbrano za vas

Izbrano za vas