NA EKS

Kolumna Marije M. Kotnik: V deželi norosti

Za hip sem pomislila, da umetnik v naši deželici sploh ne moreš biti, če tvojega umetniškega delovanja in dela prej ne požegna oblast.
Fotografija: V prometu je vedno treba skrbeti tudi za brezhibno kolo. FOTO: MARKO FEIST
Odpri galerijo
V prometu je vedno treba skrbeti tudi za brezhibno kolo. FOTO: MARKO FEIST

Čeprav smo še v globoki zimi, se tu pa tam, ko vreme omogoča, zapeljem po Ljubljani z biciklom. Pač rada kolesarim. Četudi gre to kolesarjenje marsikomu, še posebno trenutno vladajočim, precej v nos, se tej brezplačni in zelo dobri rekreaciji ne mislim odpovedati. In ker vsak kolesar ve, da je treba za varnost v prometu vedno skrbeti tudi za brezhibno kolo, sem se oni dan ustavila pred kolesarskim servisom, kjer kolo servisiram, odkar sem ga kupila, da mi napolnijo zračnice. Saj veste, zračnice se rade izpraznijo, sploh če kolesa ne voziš vsak dan, in zdaj, v tem mrazu, se res nanj usedem le, ko vremenske razmere to omogočajo. Torej tu pa tam. Ne vsak dan.



No, pa sem trčila v predpise. Da poenostavim, serviser mi ni smel napolniti zračnic na ulici, kar sicer vedno z veseljem naredi, ker mu to ne dovoljujejo protikoronski predpisi? Da bi to zelo preprosto opravilo, ki mu ne vzame več kot pol minute, naredil, bi morala kolo pustiti tam vsaj za kakšno uro, in potem bi to lahko, ne da bi dobil kazen, tudi storil.

Seveda se nisem odločila, da bi kolo pustila pri njem, navsezadnje sem se odpravila nanj le zato, da se malce razgibam. In ker zračnici še nista bili povsem izpraznjeni, sem vedela, da se bom še vedno varno pripeljala domov.

Vedela sem pa tudi, da bom morala, ko bom naslednjič hotela na kolo, pač zračnici napolniti sama … Ker nimam tlačilke doma, si jo bom pač morala kupiti. A ker so bile takrat trgovine s tehničnim blagom zaprte, je bila to misija nemogoče. Res kolobocija, ni kaj. In to le zato, ker si človek želi biti odgovoren do samega sebe, se rekreirati varno in sam (kar na kolesu vsekakor je) in tudi tako poskrbeti, da v prihodnje ne bi zaradi kakšnih bolezni še dodatno preobremenjeval že tako povsem preobremenjenega zdravstvenega sistema.

V prometu je vedno treba skrbeti tudi za brezhibno kolo. FOTO: MARKO FEIST
V prometu je vedno treba skrbeti tudi za brezhibno kolo. FOTO: MARKO FEIST
Ne, to ne gre, in to zaradi preprostega ukrepa, ki je serviserjem koles prepovedal, da bi zračnice napolnili na cesti, ne da bi dobili kazen.

Pa razumi, če moreš.

Takšne in še veliko podobnih neumnosti in predpisov so sprejeli naši vrli politiki, da bi menda zajezili koronavirus. In potem se še čudijo, da so ljudje čedalje bolj nezadovoljni in jim tudi čedalje manj verjamejo, ne glede na to, da v svojem bistvu tu in tam verjetno želijo tudi dobro.

Zaradi takšnih neumnih predpisov, ki jih nalagajo številnim podjetnikom pri opravljanju njihovih najrazličnejših storitev …

Najnovejši med številnimi, res čudnimi predpisi v slabem letu, odkar obratujejo ti naši vrli reševalci življenj, so predpisi o obveznem testiranju za najrazličnejše poklice … Ne glede na to, da so številni primeri lažno pozitivnih pri testiranju učiteljev s hitrimi testi pokazali, da nekaj v tej župi ne štima. Zadeve niso premislili in sprejeli verjetno tudi možne, bolj normalne odločitve.
Ne, zdaj se morajo testirati vsi … Tudi na primer prodajalke na tržnici, pa frizerke, ki se jim vse do zdaj ni bilo treba.

No, minil pa je tudi državni praznik kulture, in iz različnih sporočil, tvitov in drugih sporočil z družabnih omrežij smo izvedeli, da so »trenutne razmere preveč resne, da bi se nanje odzivali skozi ulični aktivizem, grožnje in mazaške akcije«.

S kolesom, s katerim sem tisti dan brzela po obrežju Save, sva se tresla in tresla. Od jeze. Za hip sem pomislila, da umetnik v naši deželici sploh ne moreš biti, če tvojega umetniškega delovanja in dela prej ne požegna oblast, bicikel pa je potarnal, da ga je strah, ker ga ne bodo smeli »napumpati«, preden tega ne požegna taista oblast.

V oranžna oblačila so bili oblečeni tudi zaporniki iz Guantanama. FOTO: REUTERS
V oranžna oblačila so bili oblečeni tudi zaporniki iz Guantanama. FOTO: REUTERS
In sva se s kolesom spomnila na izjavo vrlih oblastnikov, ki so skozi zobe izgovorili, da se je država »znašla v rdeči epidemiološki barvi«. Zdaj, ko smo v oranžni, pa me je vseeno prevel prav poseben strah. V oranžna oblačila so bili namreč oblečeni tudi tisti zaporniki, ki smo jih gledali na teve zaslonih, iz Guantanama, zloglasnega ameriškega taborišča za teroriste.

Ah, ta moja dežela norosti!

Izbrano za vas

Izbrano za vas