Kolumna Marije M. Kotnik: Pet zvezdic z napako

Naša država pospešeno poskuša oživiti turizem. Vsaj dela se, da to poskuša. Res je, da je minulo poldrugo leto po vsem svetu razsajala epidemija koronavirusa, zaradi tega pa se še zdaj ne moremo niti ne smemo obnašati povsem brezskrbno. In v tem času je bil turizem, tako kot nemara tudi kultura, ena najbolj prizadetih gospodarskih panog. Turistov iz tujine ni bilo, saj niso smeli potovati, domači turisti smo bili zaprti v občine in tako se je vse to zelo odrazilo na to panogo, od katere, mimogrede, država pričakuje čudesa.

Spomnim se, kako so pred leti, pred epidemijo, naši turistični veljaki na vseh ravneh velikopotezno napovedovali, kako bo vsa Slovenija postala ena sama petzvezdičnaplus destinacija, kamor bodo prihajali najbogatejši gostje z vsega sveta. Kampanje so se vrstile, naši predstavniki pa so na tem in onem svetovnem sejmu turizma prodajali naše oh in sploh najboljše usluge in seveda neokrnjeno naravo, ki je »takšna edina na svetu«. Te hvale je bilo res veliko, vsaj tako mi je ostalo v spominu.
Medtem pa se je doma, na tej strani Alp, tu in tam res kaj obnovilo, tudi zgradilo, pa tudi kozmetični popravki kot dodatek petzvezdičnemu razkošju so bili opravljeni. A kaj več od tega ni bilo. So pa, se mi zdi, vsi ti vodilni v turizmu še kar naprej sanjali, da bodo vsi ti svetovni petičneži drli v ta naš raj na koncu sveta že samo zato, ker so oni to nekje enkrat omenili. Nacionalno turistično strategijo so nam sicer spisali Hrvati, a kot se zdi, je vsi ti slovenski turistični velemojstri niti izvajati ne znajo.
Pa ne glede na to od vsega skupaj ni bilo nič. Niti takrat niti vmes, ko se je itak zgodil – covid. Turizem pa je moral potegniti ročno zavoro.

Danes, tukaj in zdaj pa? Ker vsak dan poslušam najvišje predstavnike slovenskega turizma in tiste, ki bodo to najbrž kmalu postali, saj je zelo verjetno, da se bodo iz svetovalcev ali celo kakega ministra prelevili v turističnega barona, mi je že zdaj nekaj jasno.

Res me zanima, kaj vse novega bodo prihajajoči veljaki, ki že danes trosijo obljube in napovedi, kaj da bo vse postorjeno za turiste, naredili, da bodo slovenskim turističnim delavcem, predvsem pa gostinstvu, torej vsem tistim, ki ta turizem sploh omogočajo, spet cvetele rože. No, vedno znova pa – žal – ugotavljam, da nekako delajo račun brez krčmarja.
Novinarji vemo, da papir vse prenese. Dobesedno. In tudi tukaj je visokoletečih besed in načrtov s presežki ogromno. Na papirju, seveda.

Realnost pa je povsem druga. Ko poslušaš gostince, večinoma sploh ne vedo, kako bodo preživeli, kaj šele da bi razmišljali o visokoletečih načrtih, ki si jih želi država za ta turizem. Ker država in državni uradniki, ki se s turizmom menda ukvarjajo, so pozabili na najbolj pomembno sestavino, ki jo moraš imeti in ki mora biti vedno b. p., če želiš, da se bo kolesje turizma vrtelo in da bodo s časom prišli tudi ti tako želeni visokoleteči rezultati. Pozabili so na človeka! Na natakarje, sobarice, čistilke, pomivalke, kuharice …, vse te ljudi, ki so okostje gostinstva in tako tudi turizma. Saj brez odličnega gostinstva tudi odličnega turizma ne more biti. To je verjetno zdaj že vsem jasno. No, razen kakemu turističnemu veljaku, se mi zdi!
In treba je priznati: imamo vrhunske chefe, od katerih jih je vsaj za ducat boljših, kot so svetovni masterchefi. A kljuka 22 je v tem, da teh istih chefov niti ne spoštujemo. Dežurni žaljivci pa jih raje pljuvajo po družabnih omrežjih, zmerjajo, da so paraziti te države, in jim očitajo bahaštvo. In vse to le zato, ker pač niso »naši«.

Več kot očitno mi postaja, da so vsi skupaj pozabili, da samo lepa narava, rumeno sonce in modro nebo pač ne bodo dovolj. Če si v Sloveniji resnično želimo postati petzvezdična država, kjer se bo gost, bodisi tuj ali domač, ki pride v katero koli našo turistično destinacijo, res počutil kot kralj, potem bodo morali najprej poskrbeti, da bodo vsi ti prej omenjeni skriti kadri, ki v bistvu delajo slovenski turizem, tudi dostojno plačani.


Težko je od natakarja pričakovati, da bo delal 24/7, če je njegova bruto plača enaka minimalni plači. Prav zato pa je danes največja težava vseh teh res odličnih slovenskih chefov, kje naj najdejo dobrega kelnarja in še boljšega kuharja.