Kolumna Marije M. Kotnik: Naprej v preteklost

Najprej: z znanko, doktorico, sva pili kavo – seveda, zunaj njenega delovnega časa – in beseda je nanesla na zdajšnji čas. Politike se nisva preveč dotikali, sva pa komentirali stopanje v novo normalnost, spet k normalnosti, kot radi nekateri rečejo sproščanju ukrepov, ki so nam bili svetovani zaradi pandemije. Ugotovili sva, da se nam ne piše nič dobrega, vse napovedi, da se bomo ljudje resetirali, prečistili, spoznali kaj novega, pa da so bolj ali manj padle v vodo. Vračamo se pač na pot po starih tirnicah. Kot je prepričana znanka, najbrž prehitro in najbrž preveč lahkomiselno.

Ko sem prišla domov, sem na spletu zasledila zapis: »Na pločnikih in zelenih površinah vsakodnevno videvam odvržene zaščitne maske in rokavice za enkratno uporabo. Rokavic je po spremenjenem odloku o neobveznem nošenju manj, a maske še kar ležijo po tleh. In to sploh ne v kakšni od zakotnih ulic, ampak okoli smetnjakov pri enem od športnih parkov v Ljubljani, kjer bi pričakovali, da je urejena okolica. Kakšni packi smo ljudje. Skrb za zdravje je res na prvem mestu, a hkrati ne smemo pozabiti tudi na okolje.«


In tudi to me je prepričalo, da se očitno res vračamo na staro, vse leporečje o »novem načinu razmišljanja, obnašanja« pa je pozabljeno.
In če človek malce razmisli o vsem skupaj. V minulih tednih smo veliko poslušali o nujnosti higiene rok. In prepričana sem, da so se številni še kako držali tega. Zaradi sebe in zaradi drugih.
Zdaj so ta opozorila le še nekje na obrobju, jih skorajda ni več. Pomembne so informacije, da so spet odprte trgovine, da bodo meje s Hrvaško odprte, da lahko motoristi spet drvijo po slovenskih cestah brez omejitev, da kampisti lahko spet kampirajo … Uradni govorec Jelko K. pa tako, nekako mimogrede omeni, da je v tej postpandemični normalnosti seveda treba upoštevati veljavne omejitvene ukrepe. Katere že?

Opozarjali so nas, da je higiena rok eden najpomembnejših ukrepov zoper smrtonosni in nepredvidljivi virus. Podatki tudi kažejo, da zaradi diareje – ta v tem trenutku sicer nima nobene zveze, je pa dokaj povedno –, ki je posledica neustrezne pitne vode, sanitarij in, pozor!, higiene rok, vsako leto po ocenah umre 297.000 otrok, mlajših od pet let. Pa tudi precej starejših.
Zdaj, danes, ko poslušam in opazujem, pa se mi vse bolj zdi, da smo očitno res na vsa opozorila pozabili in res potujemo naprej v preteklost. Tudi k nehigieni!

Pa da se še enkrat vrnem h kavici z mojo znanko, doktorico, ki mi je ob koncu navrgla, kako nam brezskrbnost in dopustniško uživanje kaj hitro prekrižajo bolezni, ki lahko udarijo kot strela z jasnega. Krivi pa so najrazličnejši virusi … Samo spomnimo se, kako je pred dvema letoma zaradi virusa Zahodnega Nila zbolelo veliko ljudi v naši neposredni bližini, v Srbiji in na Hrvaškem. Po predvidevanjih ni izključeno, da bo tudi letos kak komar prenesel ta virus na ljudi. No, in navsezadnje je tu še prikriti koronavirus, ki preži na žrtve v nekem kotu.

Poletje 2020 bo zagotovo varljivo. Bo kar držalo, da bi bil v obdobju, ko koronavirus še zdaleč ni premagan, vsakršen videz normalnosti varljiv.
In tudi zaradi tega se mi zdi, da bi morali naši uradni govorci še bolj poudarjati nujnost ukrepov, ki se jih moramo še držati. Razen če menijo, da so postavljanje šotorov, kamp prikolic, pečenje čevapčičev in podobno pomembnejši od vzdrževanja maksimalne higiene.

Hm, morda pa res ni nič napak, če z rokami najprej premečemo oglje, z istimi rokami namažemo rešetke z oljem in nanjo namečemo slovenske domače sarajevske čevapčiče, vmes spijemo požirek, nato pa lepo zapečene ćevape s slastjo pojemo. Naš želodček bo presrečen; pa korona tudi!