NA EKS

Kolumna Marije M. Kotnik: Kriza zaupanja

Za to, da smo kot družba dosegli dno v politični kulturi, ki za sabo potegne vse preostale kulture, so krivi predvsem in le politiki, ki nam kažejo – nekulturo na vseh področjih.
Fotografija: Zaupanje je treba najprej dati, da bi ga lahko dobili nazaj. FOTO: GETTY IMAGES
Odpri galerijo
Zaupanje je treba najprej dati, da bi ga lahko dobili nazaj. FOTO: GETTY IMAGES

Zdaj ko smo že enajsti dan v novem letu, ki smo ga vsi tako željno čakali … in seveda nekateri celo pričakovali nemogoče, da bo res bolje, v slogu tiste že ponarodele Domiceljeve pesmi »saj po novem, saj po novem, saj po novem letu boljše bo«, lahko tudi s precejšnjo treznostjo – do zdaj so se namreč vinski hlapi že razhlapeli, glave ohladile in kruta realnost spet butnila v glavo z vso silovitostjo – ugotavljamo, da se pravzaprav ni spremenilo nič.


Virus je še vedno med nami in tudi še nekaj časa bo.
Večina otrok še vedno ni v šolah in verjetno tudi še nekaj časa ne bodo, maske so še vedno na obrazih in zagotovo še nekaj časa bodo, pa tudi vse ostalo se ni spremenilo. Tviti s takšno ali drugačno diskreditacijo posameznikov se nadaljujejo, komuniciranje vladnih predstavnikov z ljudmi oziroma z javnostjo se tudi še ni nič spremenilo. Večinoma je vse skupaj zmedeno, nelogično, shizofreno, nejasno in nemalokrat s primesmi ustrahovanja posameznikov.

Sodim med precej prizemljene ljudi, sem tudi optimistka po naravi in prepričanju, tako da seveda niti nisem pričakovala, da bi se pri nas lahko zgodil čudež. Da bi na primer imeli tako vsemogočega, ki bi s čarobno paličico čez noč spremenil gnilo družbo spet v zdrav in dobro delujoč organizem. Seveda nisem. No, vsekakor pa sem pričakovala, da se bo kaj spremenilo glede načina komuniciranja z državljani.
Zaupanje je treba najprej dati, da bi ga lahko dobili nazaj. FOTO: GETTY IMAGES
Zaupanje je treba najprej dati, da bi ga lahko dobili nazaj. FOTO: GETTY IMAGES

Da bo skozi te pravljične novoletne praznike tudi slovenska vrhuška spoznala, da z načinom komunikacije, ki so jo na državljanih trenirali skoraj vse lansko leto, pač ne bodo prišli daleč in da bi bil mogoče čas, da bi si vsaj našli kakšnega pravega strokovnjaka, da jih malce poduči, kako lahko tudi na prijazen način državljanom nekaj povedo, jih o nečem obvestijo brez cinizma, žalitev in napadanja, in predvsem, da so v svojem komuniciranju konsistentni. Tako pa se dogaja, da en dan govorijo o isti stvari tako, drugi dan povsem drugače. Ali celo, da ena ministrica napove eno, čez dve uri istega dne drug minister diametralno nasprotno, vladni govorec ali sam predsednik vlade pa o istem pove nekaj povsem tretjega. Tak način komuniciranja pač ne pelje nikamor.

To bi jim po dobrih desetih mesecih menda pa že moralo biti jasno. Vendar jim, glede na aktivno spremljanje zadnjih nastopov ministrov in ministric po medijih, pač ni. In kako potem sploh lahko pričakujemo, da bo kar koli drugače.
Tudi če nočeš, se ob tem moraš vprašati, le kaj za vraga počnejo številni piarovci in svetovalci, ki jih praviloma vsaka vlada in ministri tudi imajo in, seveda, plačujejo. Tudi zdajšnja ni izjema. Legitimen pomislek: so vsi ti ljudje tam zgolj zato, da so?
»Da bi bila komunikacija prepričljiva, mora biti jasna, poštena, dobronamerna, verodostojna. Seveda ne le besede, takšna morajo biti tudi dejanja. Zaupamo tistim voditeljem, ki zmorejo preseči lastne interese, strahove in pričakovanja in prisluhnejo ljudem.

Ko odgovorni zaupajo sebi in ljudem, se lahko zgodi zaupanje. Z zaupanjem je pač tako, da ga morajo odgovorni najprej dati, da bi ga lahko dobili,« je pred kratkim na eni okrogli mizi dejala strokovnjakinja za krizni menedžment dr. Damjana Pondelek, ki se ukvarja tudi s strateškim svetovanjem in celovito komunikacijsko pomočjo in podporo tudi v najzahtevnejših kriznih situacijah.

In s strokovnjakinjo se ne bi mogla bolj strinjati. Res je, zaupanje je treba najprej dati, da bi ga lahko dobili nazaj. Zaupanje si je treba pridobiti in potem ga lahko tudi v tako kriznem času, ki ga trenutno živimo, od ljudi pričakuješ. Predvsem pa lahko pričakuješ, da bodo upoštevali tvoje nasvete in tudi zaupali, da jim kot odločevalec želiš dobro.
Slovenija je v globoki krizi. FOTO: UROŠ HOČEVAR
Slovenija je v globoki krizi. FOTO: UROŠ HOČEVAR

Komuniciranje v slogu diskreditacij in žalitev, ki smo mu že dolgo priča v slovenski družbi, večinoma s strani vladnih predstavnikov in njihovih satelitskih podpornikov, znanec bi rekel podrepnikov, pač ne krepi zaupanja med ljudmi, prej obratno. Pri večini ljudeh krepi nezaupanje in dvom o pravilnosti odločitev ter ukrepov, ki jih sprejema vlada. Da je Slovenija v globoki zdravstveni, socialni in še posebno v politični krizi, danes ve že vsak.

In še kako drži, da tako kot koronavirus ni kriv za krizo v zdravstvu, tudi ljudje oziroma narod nismo krivi za socialno in politično krizo. Za to, da smo kot družba dosegli dno v politični kulturi, ki za sabo potegne vse preostale kulture, so krivi predvsem in le politiki, ki nam kažejo – nekulturo na vseh področjih.

Izbrano za vas

Izbrano za vas