Kolumna Marije M. Kotnik: En cent, dva centa
Odločila sem se, da odločno zavrnem kakršnokoli pobudo o umiku kovancev za 1 in 2 evrska centa iz obtoka.
Odpri galerijo
Bi jih pogrešali? FOTOGRAFIJI: guliver/GETTY IMAGES
Čas pretiranega zapravljanja denarja je minil, zdaj je na vrsti obračun. V tem obračunu pa šteje vsak cent.
O centih pa imajo, imamo različno mnenje. Vem, da na Švedskem in Nizozemskem kovancev za en in dva centa pri gotovinskem plačevanju ne sprejemajo več, cene zaokrožujejo navzgor – na pet centov. Pri negotovinskem poslovanju pa so še vedno do centa natančni. Pri nas pa se na vsake toliko pojavijo razprave, da bi morali kovance za 1 in 2 evrska centa preprosto ukiniti. Pač po vzoru omenjenih držav.
V materi Evropi poudarjajo, da je izdajanje kovancev skupne evropske valute v pristojnosti držav članic. Podatki kažejo, da je bilo od leta 2002 izdanih kakšnih 50 milijard kovancev za 1 in 2 evrska centa, kar znaša – takole na oko – 160 kovancev na prebivalca območja evra. Kovanje omenjenih dveh kovancev za države članice območja evra predstavlja izgubo, saj je razlika med njihovo nominalno vrednostjo in stroškom kovanja od leta 2002 dosegla izgubo v višini 1,5 milijarde evra. Ampak Evropa je trmasta, tako kot ljudje.
Je pa vseeno mogoče slišati številne različice: ohranitev trenutnega stanja, izdajanje kovancev z nižjimi stroški kovanja (denimo z uporabo drugačnih materialov ali z izboljšanjem proizvodne učinkovitosti), hiter umik kovancev iz obtoka ali postopno zmanjševanje njihove količine v obtoku, kar bi sčasoma privedlo do opustitve.
Te dni sem »pospravljala« torbice, iz njih pa je popadalo kar nekaj kovancev za 1 in 2 evrska centa. Ko sem končala inventuro torbic, sem naštela za kakšne tri evre v kovancih od 1 do 5 evrskih centov. Za dve kavi in še nekaj malega bo ostalo, sem pomislila.
Sem pa v teh dneh prebrala neko staro zgodbo o nemškem tovornjakarju, ki je kar 30 let zbiral kovance za 1 pfennig (to je bilo 0,01 nemške marke) in za 2 pfenniga. To je počel vse do smrti pred tremi leti. V tem obdobju je zbral neverjetnih 1,2 milijona kovancev, tehtali so 2,5 tone in bili dediščina družine iz mesta Bremervörde. Težava je, ker nemške marke od leta 2002 niso več v obtoku, a kovanci imajo še vedno vrednost, zato so jih odnesli na banko.
Odgovorno nalogo njihovega štetja je prevzela podružnica Bundesbank v Oldenburgu. Tamkajšnji bančni uslužbenec Wolfgang Kemereit je dobil nalogo štetja, vzela mu je več kot šest mesecev časa. Običajno jih štejejo avtomati, vendar so bili kovanci v tem primeru preveč stari, nekateri so bili zarjaveli, drugi so se zlepili skupaj. Wolfgang jih je moral šteti na roko, enega po enega. »Prav vsak kos sem držal v roki,« je povedal po opravljeni nalogi. »V resnici uživam v teh stvareh, tako da to ni bila težava.« Seveda vse zanima, koliko je vredno 1,2 milijona majhnih kovancev; no, nabralo se jih je za zavidljivih 9000 evrov.
Tritisočkrat več, kot sem jih sama »zbrala« po svojih torbicah.
Prazničnega pretiravanja je konec in kar naenkrat se zdi, da je nastopila finančna suša. Praznina v denarnici je pri enih bolj, pri drugih pa za spoznanje manj zevajoča, skrbi pa povzroča tako prvim kot drugim.
Ameriški psihologi poudarjajo, da se težave z denarjem ne začnejo v mošnjičku in na bančnem računu, zato tam tudi ne gre urejati zadev (lahko le začasno pogasimo požar), marveč v glavi in v srcu. In kot kaže v mojem primeru, tudi v torbici.
Prav zaradi tega sem se odločila, da odločno zavrnem kakršno koli pobudo o umiku kovancev za 1 in 2 evrska centa iz obtoka, saj bom prav njih skoraj redno odkrila v kakšnem žepku kakšne moje nove torbice. Za kavo ali dve povsem dovolj.
Tiste kovance z višjo nominalno vrednostjo pa tako ali tako zelo hitro spravim v obtok.
O centih pa imajo, imamo različno mnenje. Vem, da na Švedskem in Nizozemskem kovancev za en in dva centa pri gotovinskem plačevanju ne sprejemajo več, cene zaokrožujejo navzgor – na pet centov. Pri negotovinskem poslovanju pa so še vedno do centa natančni. Pri nas pa se na vsake toliko pojavijo razprave, da bi morali kovance za 1 in 2 evrska centa preprosto ukiniti. Pač po vzoru omenjenih držav.
Odločila sem se, da odločno zavrnem kakršnokoli pobudo o umiku kovancev za 1 in 2 evrska centa iz obtoka.
V materi Evropi poudarjajo, da je izdajanje kovancev skupne evropske valute v pristojnosti držav članic. Podatki kažejo, da je bilo od leta 2002 izdanih kakšnih 50 milijard kovancev za 1 in 2 evrska centa, kar znaša – takole na oko – 160 kovancev na prebivalca območja evra. Kovanje omenjenih dveh kovancev za države članice območja evra predstavlja izgubo, saj je razlika med njihovo nominalno vrednostjo in stroškom kovanja od leta 2002 dosegla izgubo v višini 1,5 milijarde evra. Ampak Evropa je trmasta, tako kot ljudje.
Je pa vseeno mogoče slišati številne različice: ohranitev trenutnega stanja, izdajanje kovancev z nižjimi stroški kovanja (denimo z uporabo drugačnih materialov ali z izboljšanjem proizvodne učinkovitosti), hiter umik kovancev iz obtoka ali postopno zmanjševanje njihove količine v obtoku, kar bi sčasoma privedlo do opustitve.
Te dni sem »pospravljala« torbice, iz njih pa je popadalo kar nekaj kovancev za 1 in 2 evrska centa. Ko sem končala inventuro torbic, sem naštela za kakšne tri evre v kovancih od 1 do 5 evrskih centov. Za dve kavi in še nekaj malega bo ostalo, sem pomislila.
Bi jih pogrešali? FOTOGRAFIJI: guliver/GETTY IMAGES
Sem pa v teh dneh prebrala neko staro zgodbo o nemškem tovornjakarju, ki je kar 30 let zbiral kovance za 1 pfennig (to je bilo 0,01 nemške marke) in za 2 pfenniga. To je počel vse do smrti pred tremi leti. V tem obdobju je zbral neverjetnih 1,2 milijona kovancev, tehtali so 2,5 tone in bili dediščina družine iz mesta Bremervörde. Težava je, ker nemške marke od leta 2002 niso več v obtoku, a kovanci imajo še vedno vrednost, zato so jih odnesli na banko.
Odgovorno nalogo njihovega štetja je prevzela podružnica Bundesbank v Oldenburgu. Tamkajšnji bančni uslužbenec Wolfgang Kemereit je dobil nalogo štetja, vzela mu je več kot šest mesecev časa. Običajno jih štejejo avtomati, vendar so bili kovanci v tem primeru preveč stari, nekateri so bili zarjaveli, drugi so se zlepili skupaj. Wolfgang jih je moral šteti na roko, enega po enega. »Prav vsak kos sem držal v roki,« je povedal po opravljeni nalogi. »V resnici uživam v teh stvareh, tako da to ni bila težava.« Seveda vse zanima, koliko je vredno 1,2 milijona majhnih kovancev; no, nabralo se jih je za zavidljivih 9000 evrov.
Tritisočkrat več, kot sem jih sama »zbrala« po svojih torbicah.
Prazničnega pretiravanja je konec in kar naenkrat se zdi, da je nastopila finančna suša. Praznina v denarnici je pri enih bolj, pri drugih pa za spoznanje manj zevajoča, skrbi pa povzroča tako prvim kot drugim.
Ameriški psihologi poudarjajo, da se težave z denarjem ne začnejo v mošnjičku in na bančnem računu, zato tam tudi ne gre urejati zadev (lahko le začasno pogasimo požar), marveč v glavi in v srcu. In kot kaže v mojem primeru, tudi v torbici.
Prazničnega pretiravanja je konec.
Prav zaradi tega sem se odločila, da odločno zavrnem kakršno koli pobudo o umiku kovancev za 1 in 2 evrska centa iz obtoka, saj bom prav njih skoraj redno odkrila v kakšnem žepku kakšne moje nove torbice. Za kavo ali dve povsem dovolj.
Tiste kovance z višjo nominalno vrednostjo pa tako ali tako zelo hitro spravim v obtok.
