NA EKS
Kolumna Marije M. Kotnik: Denar
Moramo res postati sužnji denarja? Verjetno ne. Menda bi naj bile ljudem v ospredju druge vrednote, kot vsak dan lahko prebiram na družabnih omrežjih. So res?
Odpri galerijo
Denar, denar FOTO: LEON VIDIC
Res imam poln kufer športnih prenosov. Zlasti nogometnih. Od prve do skoraj zadnje minute poslušam, koliko je vreden ta ali oni nogometaš. Tudi na nedavni tekmi med Slovenijo in Hrvaško je bilo tako. Najprej milijonar iz Škofje Loke, pa igralec Dinama, ki mu je četrtfinalna tekma prinesla milijone …
Osebno se mi to zdi – bolano. Trgovanje z belim blagom v kopačkah (saj se reče čevljem, v katerih igrajo nogometaši, kopačke, kajne …?).
Saj pravim. Res je neverjetno, da to, na primer, velja za zavržno dejanje, ko nekdo trguje z otroki ali ženskami za prostitucijo, ko pa trgujejo z mladimi nogometaši, pa to ne pomeni zavržnega dejanja, ampak samo »odlična prodaja mladega človeka«? Kakšen uspeh za nogometno zvezo …
Pred kakimi tremi leti sem brala, kako so mediji poročali, da je hrvaški nogometni zvezdnik Luka Modrić dosegel dogovor s španskimi davčnimi oblastmi za poplačilo skoraj milijona evrov davkov, ki jih po takratnih ugotovitvah ni plačal. Danes petintridesetletni igralec v enem od španskih klubov je bil pod lupo davčnih preiskovalcev, z dogovorom pa naj bi se izognil zaporni kazni. Modrić je bil obtožen, da ni plačal kakih 900.000 evrov davkov iz prihodkov od prodaje njegovih pravic prek družbe v Luksemburgu.
Denar, denar. Zvezdniški denar. To, da so taistega Modrića selili in preprodajali sem ter tja, pa itak ni pomembno, mar ne …
Da je denar sveta vladar, je zdaj v 21. stoletju res že vsem jasno. Moramo res postati sužnji tega istega denarja? Verjetno ne. Menda bi naj bile ljudem v ospredju druge vrednote, kot vsak dan lahko prebiram na družabnih omrežjih. So res?
Danes berem, kako je milijonarjem prav vseeno, kaj se dogaja. Prek piar agencij pač to sporočajo!
Filantropija? Mar res?
Leta 1964 rojeni Jeffrey Preston Bezos je na čelu družbe, ki jo je ustanovil leta 1994, vztrajal 27 let. Za primerjavo, to je štiri leta manj od Billa Gatesa, ki je bil na čelu Microsofta od ustanovitve (1975.) do leta 2006. A medtem ko se je Gates po izstopu z ženo bolj posvetil filantropiji (v ozadju pa je po neuradnih podatkih, pravzaprav informacijah, postal tudi največji lastnik kmetijskih zemljišč v ZDA), je Bezos ostal bolj v poslovnem svetu. V kratkem sporočilu zaposlenim je zapisal, da se bo po umiku z vrha Amazona lahko bolj posvetil drugim projektom, ki jih je zagnal v zadnjih letih. Že leta 2000 je ustanovil vesoljsko družbo Blue Origin, ki ima zdaj kakih 2000 zaposlenih. Družba razvija vzletne rakete, vesoljske kapsule in module, njen cilj pa so komercialni poleti v vesolje. Gre za konkurenčno družbo Spacexu, ki ga je ustanovil Elon Musk. Poleg tega je Bezos leta 2013 za 250 milijonov dolarjev kupil časopisno hišo Washington Post, ki je bila pred tem štiri generacije v lasti družine Graham. Kot je zapisal v sporočilu, bo imel tudi več časa za upravljanje dobrodelnega sklada Bezos Day 1 in okoljskega sklada Bezos Earth Fund.
Zdaj pa skok nazaj v naše, domače močvirje, kjer o kakšnih blaznih filantropih pač ne moremo govoriti. Moja domovina je nekaj posebnega. Davke plačujem redno, za druge pa ne vem. Si ne upam ugibati, saj so prišli nenavadni časi. Tisti, ki imajo najmanj, imajo pravzaprav – največ! Za športne terence, razne dodatke, nočnine, »delovne zajtrke« in podobne reči je seveda treba nastrgati denar, to pa se najbolj preprosto počne z represijo nad malim človekom. Gente che lavora, bi zapel Adriano Celentano.
Delovno ljudstvo bi se temu reklo v socializmu. Tisti ljudje, ki delajo za tekočim trakom, državi ne morejo ubežati, bolj podjetni se tako ali drugače izmažejo, tisti, ki bi v resnici morali finančno podpirati državo, pa se sončijo na Kajmanskih ali Deviških ali Velikonočnih ali še kakšnih otokih. No, pa tudi na Hrvaškem ali v Bosni in Hercegovini!
Ko bom jutri, najbrž spet v družbi moža, gledala upe slovenskega nogometa, ki so vredni veliko več kot slečene dame iz Šentilja, Ukrajine pač ne bom omenjala, bom bržkone spet v dilemi, ko bom poslušala nadobudnega TV-komentatorja, ki bo z zavistjo v glasu omenjal, da je slovenski »gašper, filip, roman ali andrej« vreden le par tisočakov, nasprotnik pa nekaj milijonov evrov ali še več. Ali zna igrati fuzbal, pa me, tako mi bo komentator sporočil, itak ne sme zanimati!
Osebno se mi to zdi – bolano. Trgovanje z belim blagom v kopačkah (saj se reče čevljem, v katerih igrajo nogometaši, kopačke, kajne …?).
Saj pravim. Res je neverjetno, da to, na primer, velja za zavržno dejanje, ko nekdo trguje z otroki ali ženskami za prostitucijo, ko pa trgujejo z mladimi nogometaši, pa to ne pomeni zavržnega dejanja, ampak samo »odlična prodaja mladega človeka«? Kakšen uspeh za nogometno zvezo …
Pred kakimi tremi leti sem brala, kako so mediji poročali, da je hrvaški nogometni zvezdnik Luka Modrić dosegel dogovor s španskimi davčnimi oblastmi za poplačilo skoraj milijona evrov davkov, ki jih po takratnih ugotovitvah ni plačal. Danes petintridesetletni igralec v enem od španskih klubov je bil pod lupo davčnih preiskovalcev, z dogovorom pa naj bi se izognil zaporni kazni. Modrić je bil obtožen, da ni plačal kakih 900.000 evrov davkov iz prihodkov od prodaje njegovih pravic prek družbe v Luksemburgu.
Denar, denar FOTO: LEON VIDIC
Denar, denar. Zvezdniški denar. To, da so taistega Modrića selili in preprodajali sem ter tja, pa itak ni pomembno, mar ne …
Da je denar sveta vladar, je zdaj v 21. stoletju res že vsem jasno. Moramo res postati sužnji tega istega denarja? Verjetno ne. Menda bi naj bile ljudem v ospredju druge vrednote, kot vsak dan lahko prebiram na družabnih omrežjih. So res?
Danes berem, kako je milijonarjem prav vseeno, kaj se dogaja. Prek piar agencij pač to sporočajo!
Filantropija? Mar res?
Leta 1964 rojeni Jeffrey Preston Bezos je na čelu družbe, ki jo je ustanovil leta 1994, vztrajal 27 let. Za primerjavo, to je štiri leta manj od Billa Gatesa, ki je bil na čelu Microsofta od ustanovitve (1975.) do leta 2006. A medtem ko se je Gates po izstopu z ženo bolj posvetil filantropiji (v ozadju pa je po neuradnih podatkih, pravzaprav informacijah, postal tudi največji lastnik kmetijskih zemljišč v ZDA), je Bezos ostal bolj v poslovnem svetu. V kratkem sporočilu zaposlenim je zapisal, da se bo po umiku z vrha Amazona lahko bolj posvetil drugim projektom, ki jih je zagnal v zadnjih letih. Že leta 2000 je ustanovil vesoljsko družbo Blue Origin, ki ima zdaj kakih 2000 zaposlenih. Družba razvija vzletne rakete, vesoljske kapsule in module, njen cilj pa so komercialni poleti v vesolje. Gre za konkurenčno družbo Spacexu, ki ga je ustanovil Elon Musk. Poleg tega je Bezos leta 2013 za 250 milijonov dolarjev kupil časopisno hišo Washington Post, ki je bila pred tem štiri generacije v lasti družine Graham. Kot je zapisal v sporočilu, bo imel tudi več časa za upravljanje dobrodelnega sklada Bezos Day 1 in okoljskega sklada Bezos Earth Fund.
Zdaj pa skok nazaj v naše, domače močvirje, kjer o kakšnih blaznih filantropih pač ne moremo govoriti. Moja domovina je nekaj posebnega. Davke plačujem redno, za druge pa ne vem. Si ne upam ugibati, saj so prišli nenavadni časi. Tisti, ki imajo najmanj, imajo pravzaprav – največ! Za športne terence, razne dodatke, nočnine, »delovne zajtrke« in podobne reči je seveda treba nastrgati denar, to pa se najbolj preprosto počne z represijo nad malim človekom. Gente che lavora, bi zapel Adriano Celentano.
Delovno ljudstvo bi se temu reklo v socializmu. Tisti ljudje, ki delajo za tekočim trakom, državi ne morejo ubežati, bolj podjetni se tako ali drugače izmažejo, tisti, ki bi v resnici morali finančno podpirati državo, pa se sončijo na Kajmanskih ali Deviških ali Velikonočnih ali še kakšnih otokih. No, pa tudi na Hrvaškem ali v Bosni in Hercegovini!
Modrić je bil pod lupo davčnih preiskovalcev. FOTO: REUTERS
Ko bom jutri, najbrž spet v družbi moža, gledala upe slovenskega nogometa, ki so vredni veliko več kot slečene dame iz Šentilja, Ukrajine pač ne bom omenjala, bom bržkone spet v dilemi, ko bom poslušala nadobudnega TV-komentatorja, ki bo z zavistjo v glasu omenjal, da je slovenski »gašper, filip, roman ali andrej« vreden le par tisočakov, nasprotnik pa nekaj milijonov evrov ali še več. Ali zna igrati fuzbal, pa me, tako mi bo komentator sporočil, itak ne sme zanimati!
