Kolumna Marije M. Kotnik: Božična zvezda

Doma imam božično zvezdo. Pravijo, da prihaja iz Mehike, kjer raste na vlažnih rastiščih v obliki velikega, široko razraslega in več metrov visokega grma. Iz prvotne domovine jo je ameriški veleposlanik Joel Roberts Poinsett leta 1828 prinesel v ZDA, kjer so menda prvo božično zvezdo v loncu prodali leta 1850, kmalu zatem pa je osvojila tudi Evropo.


In zdaj je moja, ki je bila minuli božič bolj uboga in bolj zelena kot rdeča, kot bi morala biti, spet vzcvetela v svoji rdeči barvi. Ne upam si niti pomisliti, da ima to kaj zveze z njeno rastlinsko opozicijsko naravo. Rastline, kot berem, čutijo, se zavedajo. Tako me vsaj prepričujejo številni naši spletni pomembneži in tudi Megan Fox, ki pravi: »Sinove učim, da so tudi rastline bitja, ki čutijo in mislijo.«

In po njenem mnenju bi najbrž tudi moja božična zvezda danes, sredi koronatrenutka, ki nas spravlja v obup s svojo nepredvidljivostjo, očitno morala rdečeti, ker je zasidrana sredi prostora, kjer se iz radia nenehno sliši, kaj se v državi dogaja, iz televizije, velike, kot sam hudič, pa vse to še lahko vidi – z listi, cvetovi ali brez; kakor koli že. Po Meganino!

Sama pa mislim, da se je tudi moji božični zvezdi malo obrnilo. Namesto da bi živela in zaživela takrat, ko je čas, torej v obdobju božičnih in novoletnih praznikov, ona, nesramnica, zaživi skorajda konec aprila, tik pred 1. majem. In to še s svojimi rdečimi listi.


»Se je pač tudi njej obrnilo,« mi je navrgel mož, ki je povsem naključno slišal moje mimogrede vprašanje, kaj se dogaja z rožami, če se celo ljudem obrača zaradi vsega skupaj.

Nada Rotovnik Kozjek meni, da so to časi, ko ne smemo dovoliti, da nam začnejo prevladovati rdeče energijske številke, da nam popusti imunski sistem, stresni hormonski izziv pa postopno začne najedati naše zdravje in seveda tudi telesno in nemalokrat še psihično zmogljivost.

Strokovnjaki poročajo o porastu ank­sioznosti in svarijo pred stopnjevanjem težav pri mentalnem zdravju. Več je tesnobe, negotovosti. Več zaskrbljenosti in malodušja glede prihodnosti. Tudi vse več je težav pri odnosih, predvsem partnerskih. Več je stisk pri vzgoji otrok, več težav glede odvisniških vedenj – od alkoholizma do uživanja nedovoljenih drog in nekemičnih odvisnosti. Žal je tudi več nasilja, verbalnega in neverbalnega.


Spričo izolacije se težave, ki so bile navzoče že prej, pa nam jih je uspelo zamaskirati, kot pravi psihologinja dr. Tjaša M. Kos, povečujejo in naposled izbruhnejo.

In zdaj očitno so. Celo pri moji božični zvezdi.

Strokovnjaki so pred časom, pred meseci, ko se nam niti sanjalo ni, kaj covid-19 sploh je, zatrjevali, da bi morali cveteti in žareti od sreče, zadovoljstva in zdravja, tako telesnega kot duševnega. Seveda ob pogoju, da bi imeli »vse karte razdeljene tako, kot si želimo«, brez težav, skrbi …

Vendar dileme ni, dokler znanstveniki ne bodo našli cepiva, se bo treba navaditi na sobivanje z virusom. Potem pa?

Zelo verjetno se bo izkazalo, da bo koronavirus nekakšen sprožilec, ki bo poskrbel za očiščenje in prečiščenje, za navlako, ki je nastala v letih rasti. Bo torej prišla nova kriza, tudi kriza identitete in psihe nas, ljudi, ali gre zgolj za epizodo?

Dejstvo je, da bo virus ostal, se skril in potem spet čakal na svojo priložnost. V nas pa nenehno hranil strah. Ta je, kot pravijo učbeniki, eden izmed elementarnih človeških determinant, zapisan v človeškem DNK že več milijonov let evolucije in hkrati eden izmed najmočnejših faktorjev za vse večje družbene spremembe.
Če sodim po moji božični zvezdi na vrhu police, se res nekaj dogaja.