NA EKS
Kolumna Marije Kotnik: Tudi en reven otrok je preveč
Pri nas se zdi, da vsi mislijo, da bi morali imeti vse ali še več. Tudi pri plačilu je tako. Pa pri odnosu med pravicami in dolžnostmi tudi.
Odpri galerijo
Delež otrok pod pragom tveganja revščine med najnižjimi v EU? FOTO: SHUTTERSTOCK
Slovenski statistiki so pred dnevi objavili podatek, da je stopnja tveganja revščine in socialne izključenosti pri nas med najnižjimi med državami članicami EU. Omenili so tudi, da je delež otrok pod pragom tveganja revščine med najnižjimi v EU, izpostavljenost otrok tveganju socialne izključenosti pa je pri nas celo najnižja. »Najmanjša deleža otrok (0–17 let) pod pragom tveganja revščine sta v letu 2018 imeli Češka in Danska (11 %), največjega pa Romunija (32 %). Samo tri države so imele ta delež manjši kot Slovenija (11,7 %), in sicer poleg Češke in Danske še Finska. V sedmih državah, tudi v Sloveniji, je bil delež otrok pod pragom tveganja revščine manjši od deleža vseh ljudi v državi, ki so živeli pod pragom tveganja revščine. Stopnja tveganja socialne izključenosti otrok je bila v letu 2018 najnižja v Sloveniji (13,1 %), najvišja pa v Romuniji (38,1 %). V desetih državah, tudi v Sloveniji, je bil delež otrok, izpostavljenih tveganju socialne izključenosti, nižji od deleža vseh ljudi v državi, izpostavljenih temu tveganju,« so izračunali slovenski statistiki.
Hja, to pa je super, sem pomislila, a se hkrati vprašala, zakaj je potem treba toliko in še več akcij pomaganja. Posebno je treba pomagati otrokom v Sloveniji, slišimo skoraj vsak dan iz ust številnih takšnih ali drugačnih humanitark in humanitarcev. Ne nazadnje je tudi nacionalka ves teden v najrazličnejših oddajah pozivala slovenski narod, naj pomaga. Za revne in uboge otroke, za revne družine, za množico revnih Slovenk in Slovencev so rekli, naj pomagamo.
In ko sem še enkrat prebirala podatke, kako je pri nas malo ali skoraj nič revnih, ki jih črno na belem kažejo številke, mi pravzaprav ni bilo nič več jasno.
Ali Slovenci menimo, da smo revni zato, ker smo res revni in nimamo ničesar, kot se rado prikaže, ali pa imamo o tem, kaj pomeni biti reven, sprevrženo sliko.
Ali mogoče v resnici Slovenci le mislimo, da smo revni, ker imamo tri avtomobile in si ne moremo kupiti četrtega, ali ker kot nekateri planetarno bogati nimamo na voljo jahte ali treh vikendov ali pa morebiti stanovanja, celo hiše v eni ali več prestolnic Evrope?
Hja, res je včasih težko razumeti, kaj za koga pomeni biti reven.
Menim, da je res reven tisti človek, ki v resnici nič nima. To pa v tem modernem času na žalost pri nas tudi pomeni, da nima sredstev, da bi jih plačeval nazaj tej isti državi, ki mu sporoča, da v bistvu sploh ni reven.
Prav tako se mi zdi, da je v današnji Sloveniji tudi en reven otrok preveč. Pravzaprav je sramota za državo, če je! Še posebno ker hkrati ob akcijah pomaganja, s katerimi nekateri trkajo na dobra srca državljanov, vsak dan v medijih slišimo ali beremo, da si poslanci širijo paleto privilegijev, direktorji v podjetjih v državni lasti pa sami sebi izplačujejo neverjetne dobičke, zaposleni tam pa stavkajo, češ da imajo premajhne plače.
Res povsem sfuzlano ali, še bolje rečeno, narobe svet.
Morebiti bi v Sloveniji lahko enkrat za vselej prenehali tako pretiravati na vseh področjih. Res je že čas, da slovenski poslanci, namesto da želijo uzakoniti (kot je predlagala poslanka SAB Maša Kociper), da postanejo državni simbol – madonca, kaj je mislila, da bi potem ob državnih praznikih hodili naokoli s poslancem pod roko, ali kaj? –, raje res sedejo za eno mizo (pa naj si tudi večerjo plačajo iz proračuna, bo narod že potrpel), se dogovorijo in skupaj s fejsbuk Borutom in instagram Marjanom sprejmejo strategijo razvoja države, ki ima roko na srce manj ljudi, kot jih živi v predmestju malce večjega evropskega mesta, ter poskrbijo, da bi se kolač denarja, ki ga vsako leto zberejo od državljanov s takšnimi in drugačnimi davki, razdelil prebivalcem tako, da res nihče ne bi bil reven niti ne bi mislil, da je reven.
Saj razlike med nami vedno bodo in logično je, da doktor znanosti zasluži več kot nekdo, ki je končal osnovno šolo, mar ne. Pri nas pa se zdi, da vsi mislijo, da bi morali imeti vse ali še več. Tudi pri plačilu je tako. Pa pri odnosu med pravicami in dolžnostmi tudi.
Vendar ker vem, da je prevzvišeni že zdavnaj opustil vsako misel, da bi kakor koli pomagal podalpskemu raju in njegovi mentaliteti, se mi vse bolj zdi, da so okrogle mize, dogovori med politično različno pobarvanimi, revnimi in bogatimi, ambicioznimi in tistimi arogantimi … vse manj mogoči.
Hja, to pa je super, sem pomislila, a se hkrati vprašala, zakaj je potem treba toliko in še več akcij pomaganja. Posebno je treba pomagati otrokom v Sloveniji, slišimo skoraj vsak dan iz ust številnih takšnih ali drugačnih humanitark in humanitarcev. Ne nazadnje je tudi nacionalka ves teden v najrazličnejših oddajah pozivala slovenski narod, naj pomaga. Za revne in uboge otroke, za revne družine, za množico revnih Slovenk in Slovencev so rekli, naj pomagamo.
In ko sem še enkrat prebirala podatke, kako je pri nas malo ali skoraj nič revnih, ki jih črno na belem kažejo številke, mi pravzaprav ni bilo nič več jasno.
Ali Slovenci menimo, da smo revni zato, ker smo res revni in nimamo ničesar, kot se rado prikaže, ali pa imamo o tem, kaj pomeni biti reven, sprevrženo sliko.
Ali mogoče v resnici Slovenci le mislimo, da smo revni, ker imamo tri avtomobile in si ne moremo kupiti četrtega, ali ker kot nekateri planetarno bogati nimamo na voljo jahte ali treh vikendov ali pa morebiti stanovanja, celo hiše v eni ali več prestolnic Evrope?
Hja, res je včasih težko razumeti, kaj za koga pomeni biti reven.
Menim, da je res reven tisti človek, ki v resnici nič nima. To pa v tem modernem času na žalost pri nas tudi pomeni, da nima sredstev, da bi jih plačeval nazaj tej isti državi, ki mu sporoča, da v bistvu sploh ni reven.
Prav tako se mi zdi, da je v današnji Sloveniji tudi en reven otrok preveč. Pravzaprav je sramota za državo, če je! Še posebno ker hkrati ob akcijah pomaganja, s katerimi nekateri trkajo na dobra srca državljanov, vsak dan v medijih slišimo ali beremo, da si poslanci širijo paleto privilegijev, direktorji v podjetjih v državni lasti pa sami sebi izplačujejo neverjetne dobičke, zaposleni tam pa stavkajo, češ da imajo premajhne plače.
Res povsem sfuzlano ali, še bolje rečeno, narobe svet.
Morebiti bi v Sloveniji lahko enkrat za vselej prenehali tako pretiravati na vseh področjih. Res je že čas, da slovenski poslanci, namesto da želijo uzakoniti (kot je predlagala poslanka SAB Maša Kociper), da postanejo državni simbol – madonca, kaj je mislila, da bi potem ob državnih praznikih hodili naokoli s poslancem pod roko, ali kaj? –, raje res sedejo za eno mizo (pa naj si tudi večerjo plačajo iz proračuna, bo narod že potrpel), se dogovorijo in skupaj s fejsbuk Borutom in instagram Marjanom sprejmejo strategijo razvoja države, ki ima roko na srce manj ljudi, kot jih živi v predmestju malce večjega evropskega mesta, ter poskrbijo, da bi se kolač denarja, ki ga vsako leto zberejo od državljanov s takšnimi in drugačnimi davki, razdelil prebivalcem tako, da res nihče ne bi bil reven niti ne bi mislil, da je reven.
Saj razlike med nami vedno bodo in logično je, da doktor znanosti zasluži več kot nekdo, ki je končal osnovno šolo, mar ne. Pri nas pa se zdi, da vsi mislijo, da bi morali imeti vse ali še več. Tudi pri plačilu je tako. Pa pri odnosu med pravicami in dolžnostmi tudi.
Vendar ker vem, da je prevzvišeni že zdavnaj opustil vsako misel, da bi kakor koli pomagal podalpskemu raju in njegovi mentaliteti, se mi vse bolj zdi, da so okrogle mize, dogovori med politično različno pobarvanimi, revnimi in bogatimi, ambicioznimi in tistimi arogantimi … vse manj mogoči.
