Kolumna Marija M. Kotnik: Skiro

Od nekod mi je pod roke prišel zapis o pionirskem dnevu pomladi. Ja, saj vem, že zdavnaj smo zakorakali v zgodnjo jesen, vendar vseeno … Skratka: pionirski dan pomladi. To je bil dan, ko so v Ljubljani in drugih krajih Slovenije otrokom pripravili marsikakšno veselje. Časopis Tovariš je 8. aprila 1956 poročal o dnevu pomladi kot tistem, ko se otroci učijo, da »prav v cvetoči naravi življenje nastaja in poteka po naravnih zakonih in da lahko prirodo sami izboljšujemo in še polepšamo«.


Po letu 1950, v času iskanja nesovjetskih poti, se je Zveza pionirjev Jugoslavije pod budnim očesom Zveze komunistov Jugoslavije preoblikovala iz pretežno politične in vojaške organizacije v bolj prijazno do najmlajših prav prek organizacije različnih tekmovanj, zabave in igre. Vzgoja otrok je v pionirski organizaciji potekala na temeljih vrednot socialistične Jugoslavije in patriotizma ter v tem duhu ponujala različne obšolske kulturne in zabavne dejavnosti.

Spričevalo s samimi peticami je, vsaj tako pišejo viri, junija 1954 botrovalo odločitvi staršev Matije Urbanca, da prvošolček prejme nadvse imenitno darilo. Kamenčke na Gerbičevi v Ljubljani so kmalu teptala dečkova stopala, kolesca skiroja pa po mnogih prevoženih (kilo)metrih makadamskih cest niso več vzdržala. Kljub neutrudnim popravilom prednjemu kolesu ni bilo pomoči, vseskozi je odpadalo – vse do trenutka, ko ga ni bilo mogoče več vrniti v prvotno stanje. Skiro hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije od leta 2003.

Vendar pa takšnih skirojev ni več. Zdaj so moderni električni. Ki jih ne slišiš, zasedli pa so vse površine, od cest, pločnikov do kolesarskih stez. Oni dan sem nekoga videla, da je drvel tudi čez zelenico. Nekakšen motokros s skirojem, sem pomislila! Verjetno se mu je mudilo ali pač le zato, ker je verjetno slučajno spregledal znak, ki sicer milo prosi ljudi, naj ne hodijo čez zelenico.

No, povsem zraven je urejena potka. A zakaj bi drvel po njej, če lahko gre direktno čez travo. Ja, saj v Sloveniji so pravila in opozorila ali obvestila o tem in onem le zato, da se kršijo, mar ne. Da bi jih spoštovali, ali upoštevali, ja to pa ja ne? Navsezadnje nam to vsak dan potrjujejo naši vrli poslanci, ki se največkrat niti svojih izrečenih besed in obljub ne držijo, kaj šele da bi kar koli, kar izreče kdo drug, upoštevali ali – bog ne daj – spoštovali.

Ko sem oni dan gledala fotografijo starega normalnega skiroja, ki ga je bilo treba poganjati z nogo, sem pomislila, kako dobra rekreacija je bila to za otroka.

Zdaj mladi niti več ne vedo, kaj sploh je rekreacija. No, vsaka čast izjemam. Sedeti ob računalniku, sedeti kjer koli z mobilnim telefonom v roki in slušalkami v/na ušesih, se sem ter tja prevažati z električnim skirojem, da jim le ne bi bilo treba poganjati in uporabljati nog … Ja, to je dandanašnja rekreacija naše zlate mladine. In kot kaže, tudi v prihodnje ne bo nič bolje, saj z vsakim dnem izumijo vse več novotarij, samo da se človeku ne bi bilo treba več premikati. Gibati pač. Madonca, kam drvimo, pa se tega niti ne zavedamo.

Kot da so že pred najnovejšim odkritjem francoskih znanstvenikov vedeli, da pretirano ukvarjanje s športom ne vodi le v telesno utrujenost, ampak posledice pretirane telesne vadbe občutijo tudi možgani. To pa vodi v impulzivno ravnanje in preprečuje racionalno odločanje.

In zato me niti najmanj ne preseneča zlata mladina, kako s slušalkami v ušesih brzi na električnih skirojih po pločnikih in peščevih površinah. Mah, le zakaj bi ga poganjali, ko pa je za to zadolžena elektrika. Pa da ne bo kdo užaljen, na električnih skirojih enako ali še bolj drvijo tudi odrasli, ki so za nameček še malce bolj nesramni od mulcev, če jim kar koli rečeš.

Se pa sprašujem, ali bi fant, ki me je skoraj povozil z električnim skirojem, sploh vedel, kaj je to, če bi v živo videl stari normalni skiro, ki ga je bilo treba poganjati z nogo. Pa še brez sprednjega kolesa, ki pač po mnogih prevoženih kilometrih makadamskih cest ni več vzdržalo.