Kolumna Lovra Kastelica: Prosti spis
Kadar se mi je v rani mladosti med poletnimi počitnicami veliko dogajalo, mi je babica vedno dejala: »To pa bo snovi za prosti spis!« Letos je praznovala 90 let in na srečo ni seznanjena z dejstvom, da so takšni spisi v bistvu čisti dolgčas in eno samo suhoparno naštevanje v stilu, kje vse sem bil, nič pa, kaj sem počel in kaj občutil.
K čemur izdatno prispevajo tudi nečuječi šolniki, ki v otroke že od nekdaj drezajo, kje si kaj bil, ne pa, kako si se imel, kaj si med počitnicami delal, videl, si zapomnil, s čimer povzročajo (ne)hote tudi svojevrstno segregacijo. Socialne okoliščine poskrbijo, da nekateri pač ne morejo nikamor, ne na morje, ne v hribe. Z vprašanjem, kje si bil, ne pa, kaj si delal, naredijo zato že v kali šolskega leta pomembne razlike in globoke zareze v razredu, ki je bil še malo prej, če hočete, enak, za enakost pa se dandanes zavzema dobršen del sodobnega liberalnega sveta, vse od Trudeaujeve Kanade pa tja do Ruttejeve Nizozemske, po enakosti hrepenimo močno tudi pri nas. Pa bi bilo bolje, če bi vse napore vlagali raje v razcvet enakopravnosti, saj enakosti v naravi ni in je hrepenenje po njej čista iluzija. Razraščanje enakopravnosti in vzpostavitev enakopravne države, v tem vidim našo rešitev!
Vprašanju, kaj ste med počitnicami delali, se uspe, kot sem slišal iz prve roke, le redkim mladim približati, večina celo povsem zatrokira. Ker jih starši nismo ustrezno pripravili in se nismo ukvarjali dovolj z razvojem njihove domišljije, sočutja in občutja? Ker hočemo, da so kot mi, kontaminirani?
Živimo v času neprestanega primerjanja. Kdor se zna pri tem ustaviti, ta zmaga, ta premore dodano vrednost, ta pokuka iz povprečja, jih dobi zato že kmalu po grbi, sedi nazaj, med enake, povprečne, med enako oblečene, enakih nazorov, vse mora biti enako, nič pisanega ne vidim v tem.
Časom primerjanja smo že zdavnaj podlegli namreč tudi njihovi starši, ki bi med počitnicami svojemu otroku tako radi omogočili vse, tudi tisto nedosegljivo. Le zato, da ga na prvi šolski dan ne bo sram povedati, da je moral biti med počitnicami doma, da se je moral igrati in ustvarjati, razmišljati po svoje, se družiti s socialno ogroženimi vrstniki, da je moral biti del razpuščene bande, ki se je potikala po igriščih, poslušati muziko z agresivnimi besedili in nabijati igrice do onemoglosti?
Ker otroku in njegovi domišljiji ne zaupamo, ga bašemo s spiski morskih in hribovskih doživetij. V zahvalo za to nam bo napisal suhoparen in brezdušen prosti spis.
