Kolumna Lovra Kastelica: Osemdeseta
»In tako sta se Janko in Metka vrnila domov in živela srečno do konca svojih dni ...« Oče je v tistem zaprl knjigo, Brino, glavni lik iz odlične avstralske risanke (Bluey), pa je zanimalo, ali so pravljice resnične. »No, ne povsem, pa čeprav je v njih tudi veliko resnice.« Potem pa se je spomnil: »Ti povem eno resnično, ki govori o zlobnem bratu, ki postane na koncu dober?«
»Pa se je vse, kar boš povedal, tudi res zgodilo?«
»Seveda se je, saj se je meni!«
Star je bil 10 let in se razigrano vozil s kolesom. »Ta zgodba se je v resnici zgodila že davno nazaj, še v času, ko smo se s kolesi zaustavljali z obveznim zdrsom; dogajala pa se je v kraju, ki se mu je reklo Osemdeseta.«
V nadaljevanju ji je razodel, kako se je norčeval iz njenega strica, in to samo zato, ker s kolesom ni znal tako lepo zdrsniti na pesku, kot je znal on. Povedal ji je resnično pravljico o odraščanju, o nenehnem prcanju in medvrstniškem (bratskem) provociranju, žaljenju drug drugega, ko so znale biti besede resnično boleče. Pripovedoval ji je o klasičnem medvrstniškem in psihičnem nasilju, ki smo ga bili v osemdesetih deležni prav vsi: tudi jaz sem bil njegova tarča, ker pa nisem bil noben svetnik, sem si marsikoga izposodil tudi sam.
Njen oče ji je govoril o Osemdesetih, ko smo imeli še neka svoja pravila in ni bil nihče tako hudo užaljen, da bi tekel takoj jokat staršem, še več, da bi zaradi medvrstniškega nasilja načrtoval in skoval celo morilski pohod, ne, otroška skupnost je tedaj reševala težave veliko bolj med sabo, kot to počne danes.
V Osemdesetih očetje še zdaleč niso bili to, kar so danes. Prav viselo jim je, če je njihov sine kakšno grenko požrl ali pa skupil. »Se boste že zmenili,« je bil najpogostejši odgovor.
Štirideset let pozneje je vse drugače. Danes hočemo otrokom za vsako ceno pomagati (jih nadzorovati). Najbrž tudi zato, ker se počutimo krive, ker smo vzgojili tako asocialna, užaljena in razvajena bitja, ki se v resnični skupnosti niti ne znajdejo več. In ki so se raje zaklenila v svoj virtualni (neresnični) svet. Le v njem se lahko normalno izkašljajo. Po drugi strani pa se medvrstniško trpinčeni samotarji, kakršen je bil tudi 21-letni Artur iz Kalsdorfa pri Gradcu, prav v tem svetu prelevijo v radikalizirane mučenike Generacije Z. V tempirane bombe.
Ne, država ne more preprečiti medvrstniškega nasilja. Če že, ga lahko prepreči vsak učenec (iniciator medvrstniškega nasilja) posebej. In če že, so za graški pokol krivi prav tisti, ki so trpinčili Arturja.
