Kolumna Lovra Kastelica: Mali ljudje

V času zahodnjaške norije, ki zahteva, da je vse politično korektno, so jih mali ljudje, a ne po stasu, marveč po pritlikavi pameti, poimenovali kar po sebi in jih uvrstili v kategorijo – malih ljudi.

To ugotavljajo tudi tisti, ki so res majhni in imajo prirojeno bolezen – pritlikavost. Podatka, koliko jih je v Sloveniji, seveda ni. Takšne podatke – mali ljudje – raje skrijemo pod preprogo politične korektnosti.

Skupnost pritlikavih res ni velika: v povprečju se rodi le en na 25.000 rojstev. Glede na to, da se jih je v Sloveniji lani rodilo vsega 16.735, se v treh letih rodita le dva pritlikavca.

S politično korektnimi izrazi naj bi diskriminajoči odnosi (v teoriji) izginili. V praksi pa je politična korektnost postala zgolj olepševalni izraz za svetohlinstvo, postala je industrija, zaradi katere je treba poslej govoriti, da smo vsi enaki, brez posebnosti, brez vonja in vsebine.

Iz Amerike je prišel volk (woke ideologija), ki ubija drugačnost. Snedel je tudi Sneguljčico. Včasih je bila bela kot sneg (Snow White), v najnovejši adaptaciji pa je njena polt zagorela. Pa čeprav naj bi imela brata Grimm v mislih prav Margarete von Waldeck, bledolično nemško grofico iz 16. stoletja.

Še več, dvesto let pozneje je postala najnovejša Sneguljčica sporna tudi zaradi izključitve palčkov: ob sebi po novem ne sme imeti več sedmih škratov, njeni spremljevalci pa so mešanica spolov, narodnosti, ras in različne višine. Ker so za njihovo upodobitev uporabili računalniško ustvarjene like in ne igralcev s pritlikavostjo, se je že oglasilo združenje pritlikavih igralcev. »Ko si majhen, je priložnosti malo. Kljub temu da imajo vsi okoli tebe polna usta vključenosti, raznolikosti in enakosti, pa smo bili prav pritlikavi igralci tisti, ki smo bili izključeni iz 300 milijonov dolarjev vrednega projekta.«

Težava je tudi v tem, da so palčki čarobna bitja, ljudje s pritlikavostjo pa so, če smo pošteni, samo običajna človeška bitja s prirojeno boleznijo.

Če bi se nenasitni volkovi s tem sprijaznili ter jih obravnavali kot drugačne, v njih pa iskali različnost in pestrost, jih na valovih prebujene kulture izbrisa ne bi na tako pritlikav način nikoli izbrisali, izključili, diskriminirali, ponižali ... požrli.

Če bi bila ta volčja družba res tako iskrena in korektna, potem se do drugačnih ne bi vedla tako pokroviteljsko, tako politično korektno, s stisnjenimi čekani.