Kolumna Lovra Kastelica: Kaste

Vsaka družba je nagnjena k razslojevanju. Najbolj znano obliko kastne ureditve imajo v Indiji: na vrhu so brahmani (svečeniki, učitelji, ministri, zdravniki), sledijo jim kšatrije (bojevniki in vladarji), vaišiji (obrtniki, trgovci, kmetje) in šudre (delavski razred).

Slovenski sistem kast je bistveno drugačen. Pri nas je bila dolgo na oblasti samo četrta kasta. »Iz česar se vsaj dolgoročno ni moglo razviti nič dobrega, kajti ta kasta pač nima znanja za pravično in nesebično vodenje družbe,« je zapisal Miro Cerar. Medtem se je četrti kasti na oblasti pridružila še tretja. Pripadnikov druge kaste, ki bi se učili od varuhov znanja iz prve, pri nas praktično ni.

Morda jih ni tudi zato, ker so bili svečeniki pri nas dolgo odrinjeni, ker se za ministre odločajo le še kruhoborci, ker so zdravniki predstavljeni kot dvoživkarji in ker smo učiteljem že zdavnaj odvzeli avtoriteto, zaradi česar je bil nedavni padec matematične, naravoslovne in bralne pismenosti med mladimi po svoje pričakovan. Ta raziskava OECD pa je pokazala še na nekaj, in sicer na našo izrazito razslojenost! Merili so jo z vplivom socialnoekonomskega položaja staršev na uspešnost otroka v šoli in ugotovili, da je verjetnost, da bodo naši študentje uspešno zaključili terciarni študij, še kako odvisna tudi od družinskega ozadja: študij je pri nas uspešno zaključilo 65 odstotkov študentov, pri katerih je imel vsaj eden od staršev terciarno izobrazbo; kjer pa starši niso imeli višje izobrazbe, jih je uspešno zaključilo le 44 odstotkov. Niti ameriška družba ni imela takšne razslojenosti.

Neka druga raziskava (RIC) pa je pokazala, da se iz družin z najnižjimi dohodki odloči za gimnazije le 8 odstotkov naših otrok, iz družin z najvišjimi pa kar 80 odstotkov.

Zanimivo, da so strokovnjaki že leta 2006 opozarjali, pa čeprav nam je takrat še zelo dobro kazalo, da posvečamo prav problemu uspešnosti učencev iz socialnoekonomsko ogroženih družin čisto premalo pozornosti, da smo vse preveč usmerjeni le v lajšanje njihovih slabših gmotnih pogojev, ne pa tudi v izboljševanje njihovih nižjih izobraževalnih dosežkov. Zaradi katerih bodo imeli vseživljenjske posledice: ker bodo dosegali nižjo raven izobrazbe, bodo obtičali na socialnem obrobju.

Naš šolski sistem je imel vsaj 20 let časa, da bi pretrgal ta začarani krog revščine, ki se prenaša iz roda v rod. Ni mu uspelo. Otroci iz revnejših okolij preprosto nimajo enakih možnosti. Marsikdo iz najnižje kaste zato morja tudi letos ne bo videl.