Kolumna Lare Paukovič: Zelena obleka
Umazano zelena obleka z naramnicami, segala je do kolen, po sredini so bile izvezene rože. Z današnjega vidika se mi najbrž ne bi zdela čisto nič posebnega, kvečjemu rahlo staromodna, niti ni pripadala nobeni priznani modni znamki. A ko mi jo je kot štirinajstletnici oče prinesel z neke službene poti, so mi zažarele oči. Kolikor se spomnim, je bila to moja prva »odrasla« poletna obleka. Ali pa sem bila ravno v tistem razvijajočem se obdobju, ko dobiš prve obline in se potegneš in so naenkrat tudi otroška oblačila na tebi videti drugače. Kakor koli, obleka mi je poudarila pas, sama sebi sem se v njej zdela prav damska. Kombinirala sem jo z babičinimi verižicami iz perl in si za zraven izposojala mamine torbice. V njej sem se prvič v svojem nerodnem otroško-najstniškem obdobju počutila lepo. Sledilo je še veliko menjav slogov, nihanj samopodobe in sprememb zunanjega videza, toda občutek, ki mi ga je prinesla zelena obleka, je z mano ostal do danes. Zavedanje, kakšno moč ima kos oblačila, v katerem se res dobro počutiš.
Še vedno mislim – o tem sem, če se ne motim, nekoč že pisala –, da se premalo ljudi ukvarja s tem, kaj dajo nase, kako se predstavljajo svetu. Toda tega ne smemo zamenjevati z obsesijo z modnimi znamkami. Vstop v svet mode je pri številnih žal povezan prav z njimi. Iz osnovne šole se poleg zgoraj omenjene zelene obleke spomnim tudi tega, da so obstajale znamke, ki so jih nosili popularna dekleta in fantje in so veljale za »boljše«. Ti otroci so imeli praviloma veliko pod palcem, tako da je bil njihov izbor – oziroma izbor njihovih staršev – zelo drag: za fante drage športne znamke, kot sta Nike in Adidas, deklice pa so se navduševale na primer nad znamkami Dimensione Dansa, Miss Sixty itd. Kaj je med otroki in najstniki »in« danes, žal ne vem – menda pa je situacija še bolj žalostna, saj se delijo na tiste premožne, modno oblečene, in na take, ki jim starši denimo kupujejo oblačila iz Lidla ali Hoferja (»lidlčki«). Tudi sama sem imela v otroških letih celo kakšno oblačilo iz Spara ali iz ostalih poceni modnih verig, ki so veljale za cenene, pa me nikoli ni nihče vprašal, kje sem jih kupila. Res pa je, da je bilo nekaj kosov tako neestetskih, da bi jih danes raje kot oblekla skrila na dno omare, pa naj na njih piše Mana, Zara ali Kenzo.
Moja znanka še danes občasno kupi kavbojke v Lidlu, ker tam vedno najde model zase. Nikomur ne pade na pamet, da bi jo zaradi tega zasmehoval; večina občuduje njen kreativni stil, stkan iz poceni kosov, oblačil višjega cenovnega razreda in kosov iz druge roke, ki jih izbrska na bolšjakih in trgovinah v tujini. In prav za to gre, če želimo modo obrniti sebi v prid: ne za kopičenje modnih znamk in tistega, kar nosijo bogati, lepi in uspešni, ampak osredotočanje na to, da najdeš, kar ti pristaja, kar te izraža kot osebo, tvojo ustvarjalnost, značaj; ne nazadnje tudi, kaj ustreza tvoji postavi, kajti različne postave imajo različne zakonitosti in nekdo lahko v kavbojkah in kratki majici izgleda izjemno, nekdo pa se v tem popolnoma izgubi v množici. Včasih je dovolj le ena obleka v omari, ki se ti popolnoma prilega, poudari vse tvoje atribute, in veš, da bo tvoja rešiteljica ob pomembnem dogodku, zmenku ali preprosto ko potrebuješ hipen dvig samozavesti – pa je morda stala le dvajset evrov ali pa se je vsa zmečkana skrivala v kupu oblačil iz druge roke.