Novice
NA EKS
Objavljeno 26. junij 2020 11.22 | Posodobljeno 26. junij 2020 11.22

Kolumna Lare Paukovič: Za zjokat

Ključne besede: kolumna

Razni strahovi, nočne more, živčnost in nemoč zaradi dogodkov v šoli – in solze so pred spanjem kar same začele teči po blazini.

Odvaditi se joka je v resnici precej nevarno. FOTO: GETTY IMAGES/ISTOCKPHOTO
»Razen če niste res, res veliki srečneži, ste v življenju gotovo doživeli trenutke, ki so vas spravili v jok. Torej, razen če niste res, res veliki srečneži, potem veste, da lahko dolga epizoda hlipanja povzroči, da se boste počutili bolje, tudi če se vaše okoliščine niso niti najmanj spremenile,« pravi Lemony Snicket v odlični mladinski knjižni (in filmski) seriji Zaporedje nesrečnih dogodkov.

Poznate ta občutek? Jaz se ga najbolj spomnim iz otroštva. Razni strahovi, nočne more, živčnost in nemoč zaradi dogodkov v šoli – in solze so pred spanjem kar same začele teči po blazini. V posebno ranljivih trenutkih so se sprevrgle v »dolgo epizodo hlipanja«, ko kar naenkrat ne jokaš več samo zaradi tiste ene reči, ki te je pravzaprav pripravila do joka, ampak zaradi vseh krivic, ki so te doletele; na koncu pa niti ne več zaradi tega, temveč zaradi vsega, kar te žalosti na splošno. Jok dušiš z blazinami in odejami, da te ne bi slišali sosedje in starši – čeprav si potihem želiš, da bi te slišali. V najstniških letih, pa tudi pozneje, v zgodnjih dvajsetih, sem se odvadila jokati, saj sem v skladu z mantrami girl boss in čustva so za luzerje začela verjeti, da je jok znamenje šibkosti in da lahko vse težave povsem učinkovito rešiš s staro dobro racionalizacijo. Kaj šele jokanje ob filmih in knjigah, ni to smešno?

Pa ni res: odvaditi se joka je v resnici precej nevarno. Ko potlačiš potrebo po joku, namreč sčasoma potlačiš tudi samo zmožnost čutenja žalosti. V neki situaciji ti je neprijetno in jasno ti je, da jo ljudje okoli tebe doživljajo kot žalostno, a kar čutiš ti, je le otopelost. In če si otopel, ni zmožnosti, da bi predelal težka čustva in slabe situacije, ni pa niti motivacije, da bi kaj v svojem življenju – okoliščine, ki so te pripeljale do žalosti, jeze ali katerega koli težkega čustva že – spremenil; če je to v tvoji moči, seveda. Jokati torej ne pomeni, da si pustil žalosti, da te ohromi, ampak da si jo pustiš čutiti, da se boš lahko spopadel z njo.

Po nekaj letih, nekaj travmatičnih življenjskih dogodkih in po učenju novih načinov spopadanja z lastno žalostjo sem na srečo spet tu: na vagonu tistih, ki jokajo. Različne študije o pozitivnih učinkih joka pravijo, da ima hkrati tolažilni in povezovalni učinek. Tolažilni zato, ker se ob joku sproščajo endorfini in oksitocin, zaradi česar se lažje umirimo in počutimo olajšani (glej citat Lemonyja Snicketa). Tako se lahko zgodi, da bomo naenkrat lažje zaspali, četudi nismo razen tega, da smo se pošteno zjokali, naredili ničesar, da bi spremenili težko situacijo, v kateri smo se znašli. In tista prijetna omotica, v katero telo pade po res temeljitem joku, dejansko deluje uspavalno. Povezovalni pa, ker spodbuja empatijo in pomoč pri drugih. Človek, ki joka, bo hitreje prejel tolažbo in podporo kot nekdo, ki je samo potrt.

image
Dobri državljani so ves čas na preži. FOTO: JURE ERŽEN/DELO

Zakaj pišem o joku? Ker me zadnje čase, ko ob jutranji kavi preverjam, kaj se dogaja pri nas in v svetu, čisto zares sili na jok. Ko berem in gledam, kako vladni ukrepi – domnevno zaradi epidemije koronavirusa – še bolj na rob potiskajo kulturnike, ki bi morali biti vsaki državi najbolj dragoceni. Ko državo naenkrat neha brigati za okolje. Ko po svojem mestu zaradi miroljubnih protestov vidim rasti ograje. Ko je vsepovsod polno policijskih avtomobilov in policistov v polni bojni opravi. Ko alternativno proslavo ob dnevu državnosti na Prešernovem trgu, ki je nastala kot odgovor z desničarsko ideologijo zaznamovani državni proslavi na Kongresnem trgu, začnejo motiti provokatorji, ki se neposrečeno poimenujejo »rumeni jopiči«. Ko so temnopoltega moškega v ZDA policisti spet pretepli do smrti. Ko je samo še vprašanje časa, kdaj nas bodo spet zaprli v karanteno. Ko ne vem, če bom še kdaj lahko brezskrbno stopila na letalo, ne da bi se bala, ali bodo vmes razglasili izredne razmere in bom, nezmožna prečkati meje, za nedoločen čas ostala v državi, kamor sem potovala. Ko imam slabo vest vsakič, ko se odklopim od brbotajočega političnega dogajanja, ker to v meni zbudi občutek, da sem slaba državljanka.

Dobri državljani so ves čas na preži, budno spremljajo: katere pravice in svoboščine nam bodo kratene naslednje? Mogoče bi se morali najprej res vsi malo zjokati, da bi se počutili bolje – četudi vemo, da se bomo zjutraj, po noči histeričnega hlipanja, zbudili v svet, enako strašen kot prej.




Deli s prijatelji