Kolumna Lare Paukovič: Veliki Elvis

Pred nekaj leti Bohemian Rhapsody o Freddieju Mercuryju in Rocket Man o življenju Eltona Johna, zdaj pa kinodvorane polni biografski film o Elvisu Presleyju, ki ga je režiral Baz Luhrmann, glavno vlogo pa igra Austin Butler. Film v Luhrmanovem značilnem psihadelično-razkošnem stilu, ki je najbolj prišel do izraza v Velikem Gatsbyju, sledi Elvisovi poti do uspeha in odnosu z njegovim manipulativnim, a marketinško zelo spretnim menedžerjem, ki je vse življenje nadzoroval njegovo kariero in svobodo, Colonelom Tomom Parkerjem.

Kmalu se obeta še ena biografska drama, ki bo verjetno pritegnila toliko pozornosti kot Elvis. Blonde (Blondinka) je film o življenju Marilyn Monroe, ki jo upodablja Ana de Armas, nastal pa je po knjigi Joyce Carol Oates, ki fikcionalizira nekatere dogodke iz življenja slavne igralke, predvsem njena razmerja in zlorabe, ki jih je bila deležna. Letos, ko mineva 60 let od njene smrti, je Netflix izdal tudi dokumentarec Misterij Marilyn Monroe: še neobjavljeni posnetki. Še enega v nizu. Prezgodnja smrt je Marilyn vpisala v anale popkulture in danes tako vemo, kakšne krivice je morala trpeti in kako nepravično je bila obravnavana, ko je bila še živa. Kup dokumentarcev, filmov in knjig že obstaja, ki tematizirajo njeno tragično usodo, vse neglamurozne reči, ki so se dogajale, ko so kamere ugasnile in je lahko snela masko nasmejane dive, ki jo je nosila za javnost.

A kljub temu nas vedno zanima še več. Da je ostala na vrhu, je morala Monroejeva javnosti prodajati iluzijo neumne blondinke, čeprav ni bila niti neumna niti naravno blond. Ne nazadnje je bilo tedaj v Hollywoodu v navadi, da se ljudem, ki imajo potencial, da postanejo zvezde, nadene novo ime in temu primerno osebnost in obnašanje. Rada je brala, bila je prodorna, inteligentna, zanimala se je za politiko in družbo. Morda je – če gre verjeti vsem tem dokumentarizacijam njenega življenja – nekoliko naivno in prenagljeno vstopala le v ljubezenske odnose, da bi dobila naklonjenost in potrditev, ki ju v otroštvu ni imela. Toda množice je zanimal samo njen dekliški, seksi glasek, spogledljiv pogled in krilo, ki ji ga odnese v zrak, ko stopa čez rešetke podzemne železnice. Podobna zadeva se je čez leta ponovila s Pamelo Anderson, seks simbolom devetdesetih, zlatim vseameriškim dekletom. V seriji Pam & Tommy, posneti lani, spremljamo, kako ji je posnetek spolnega odnosa z možem Tommyjem Leejem, ki je ušel v javnost, zamrznil kariero ravno v času, ko se je želela proslaviti kot resna igralka. Nikogar ni zanimalo, kaj ima za povedati in kakšne so njene ambicije, bila je pač starleta z noro dobrim videzom in karizmo, ki se slači za Playboy in se na čolnu predaja ljubezenskim užitkom.

Marilyn Monroe, Elvis, Freddie Mercury – vse to so figure, s katerimi je popkultura enostavno obsedena. Zakaj? Bili so noro talentirani, karizmatični, one-of-a-kind, seksapilni, a dovolj naivni in labilni, da jih je svet blišča, poln manipulativnih ljudi s sumljivimi nameni, potegnil vase in nikoli več izpustil. Bili so tudi toliko ranljivi, da so ogromno vlagali v svojo umetnost in prezenco, zaradi česar so si jih ljudje tako zapomnili. Primerov takih mejnih osebnosti je v zgodovini zabavne industrije še veliko več: Michael Jackson, Whitney Houston, Judy Garland, Vivien Leigh so samo nekateri med njimi. Včasih se zdi, da mora človek imeti v sebi nekaj temnega, da bi lahko postal resnično slaven.