Na eks
Kolumna Lare Paukovič: Varuhi svobode
V državah, kjer ima politika na medije minimalen vpliv in kjer se novinarjem, ki se s svojim pisanjem zoperstavljajo elitam, načeloma ni treba bati pregona, živi le 13 odstotkov ljudi.
Odpri galerijo
Džamala Hašodžija so umorili na savdskem veleposlaništvu v Istanbulu.
Tik pred novim letom so mnogi domači in tuji mediji ponovno izbirali osebnosti leta. Pri nas je bil za osebnost 2018 največkrat izbran premier Marjan Šarec, v ZDA pa je revija Time, ki osebnosti leta konsistentno izbira že od leta 1927 (in v njenem izboru prav tako največkrat pristanejo politiki), ta naslov podelila »varuhom« v vojni za svobodo: novinarjem, ki so pripravljeni za to, da bi javnost ozaveščali o krivicah, ki se dogajajo v njihovem okolju in po svetu, tudi tvegati življenje.
Nekateri so ga na ta račun izgubili – v letu 2018, navaja članek, je bilo po svetu ubitih več kot petdeset novinarjev (bodisi na vojnih območjih bodisi ker so pokrivali kočljive teme); štirje v Evropski uniji, pa čeprav EU velja za območje, kjer je svoboda govora največja.
Na takem območju, torej v državah, kjer ima politika na medije minimalen vpliv in kjer se novinarjem, ki se s svojim pisanjem zoperstavljajo elitam, načeloma ni treba bati pregona, sicer živi le 13 odstotkov ljudi – v Severni Ameriki in delu Evrope. Vsepovsod drugod je pravica do svobodnega izražanja omejena ali celo odvzeta – in mi jo jemljemo za samoumevno!
A kot rečeno, niti življenje v državah, kjer naj bi vladali svoboda govora in tiska, ni garancija za novinarsko delo brez tveganja: 27-letni slovaški novinar Ján Kuciak, ki je raziskoval korupcijo med vodilnimi slovaškimi politiki, je bil februarja lani skupaj z zaročenko umorjen na svojem domu. Tik pred smrtjo je pisal o davčnih utajah poslovneža Mariána Kočnerja, ki naj bi zaradi tega že grozil njemu in njegovi družini, policija pa se ne glede na to, da jim je Kuciak prijavil grožnje, ni odzvala. Kljub vsemu Kuciak očitno ni razmišljal o tem, da bi svoje raziskovalno delo prekinil – to, da pride na sled resnici, mu je bilo pomembnejše od varnosti.
Tako kot Džamalu Hašodžiju, savdskemu novinarju in neusmiljenemu kritiku državne oblasti, lani umorjenemu na savdskem veleposlaništvu v Istanbulu; Dulcini Parri, mehiški poročevalki o zločinih v kartelih, ki je bila zaradi svojega dela ugrabljena, a je še vedno novinarka, ker ima občutek, da »to dolguje družbi«; in Shahidulu Alamu, fotografu in aktivistu, ki zlorabe človekovih pravic v Bangladešu dokumentira že več kot trideset let. Lanskega avgusta je bil zaradi tega aretiran, grozi mu štirinajst let zapora, a se ne namerava ustaviti. »Novinar sem,« pravi. »Počneš, kar moraš početi.«
Kuciak, Hašodži, Parra, Alam in drugi so postali osebnosti leta tudi zato, ker so (bili) s svojim pogumom v manjšini – resnici na ljubo se večini ljudi, pa tudi novinarjev, verjetno zdi nepredstavljivo, da bi v svoje delo verjeli do te mere, da bi bili pripravljeni za svoje ideale in ohranitev svobode govora dati življenje. Lažje je početi to, kar počne polovica sveta – skrita v varnem zavetju anonimnosti se prereka po družabnih omrežjih, povprečen novinar pa pri poročanju stavi na playing it safe metodo – recikliraš tisto, kar so že povedali novinarji pred tabo; na tak način se ti ni treba ne izpostavljati ne preverjati dejstev, kajti če je o njih že pisalo deset domačih in tujih medijev, bodo gotovo resnična, kajne?
Raziskovalnega novinarstva v pravem pomenu besede skorajda ni več, instantno novinarstvo pa nima potenciala, da bi dalo ljudem misliti ali sprožilo spremembe v družbi. A če se novinarji ne bodo borili proti zlorabam sistema, kratenju svobode in človekovih pravic ter sovražnemu govoru, kdo se bo? Kot je dejal Kofi Anan: »Svoboda tiska nam omogoča, da pride na dan vsakršna zloraba drugih oblik svobode, da se z njo soočimo in jo premagamo.« Za to pa je treba včasih tudi tvegati.
Džamala Hašodžija so umorili na savdskem veleposlaništvu v Istanbulu.
Nekateri so ga na ta račun izgubili – v letu 2018, navaja članek, je bilo po svetu ubitih več kot petdeset novinarjev (bodisi na vojnih območjih bodisi ker so pokrivali kočljive teme); štirje v Evropski uniji, pa čeprav EU velja za območje, kjer je svoboda govora največja.
V državah, kjer ima politika na medije minimalen vpliv in kjer se novinarjem, ki se s svojim pisanjem zoperstavljajo elitam, načeloma ni treba bati pregona, živi le 13 odstotkov ljudi.
Na takem območju, torej v državah, kjer ima politika na medije minimalen vpliv in kjer se novinarjem, ki se s svojim pisanjem zoperstavljajo elitam, načeloma ni treba bati pregona, sicer živi le 13 odstotkov ljudi – v Severni Ameriki in delu Evrope. Vsepovsod drugod je pravica do svobodnega izražanja omejena ali celo odvzeta – in mi jo jemljemo za samoumevno!
A kot rečeno, niti življenje v državah, kjer naj bi vladali svoboda govora in tiska, ni garancija za novinarsko delo brez tveganja: 27-letni slovaški novinar Ján Kuciak, ki je raziskoval korupcijo med vodilnimi slovaškimi politiki, je bil februarja lani skupaj z zaročenko umorjen na svojem domu. Tik pred smrtjo je pisal o davčnih utajah poslovneža Mariána Kočnerja, ki naj bi zaradi tega že grozil njemu in njegovi družini, policija pa se ne glede na to, da jim je Kuciak prijavil grožnje, ni odzvala. Kljub vsemu Kuciak očitno ni razmišljal o tem, da bi svoje raziskovalno delo prekinil – to, da pride na sled resnici, mu je bilo pomembnejše od varnosti.
Tako kot Džamalu Hašodžiju, savdskemu novinarju in neusmiljenemu kritiku državne oblasti, lani umorjenemu na savdskem veleposlaništvu v Istanbulu; Dulcini Parri, mehiški poročevalki o zločinih v kartelih, ki je bila zaradi svojega dela ugrabljena, a je še vedno novinarka, ker ima občutek, da »to dolguje družbi«; in Shahidulu Alamu, fotografu in aktivistu, ki zlorabe človekovih pravic v Bangladešu dokumentira že več kot trideset let. Lanskega avgusta je bil zaradi tega aretiran, grozi mu štirinajst let zapora, a se ne namerava ustaviti. »Novinar sem,« pravi. »Počneš, kar moraš početi.«
Jana Kuciaka in Martino Kušnirovo so ustrelili.
Kuciak, Hašodži, Parra, Alam in drugi so postali osebnosti leta tudi zato, ker so (bili) s svojim pogumom v manjšini – resnici na ljubo se večini ljudi, pa tudi novinarjev, verjetno zdi nepredstavljivo, da bi v svoje delo verjeli do te mere, da bi bili pripravljeni za svoje ideale in ohranitev svobode govora dati življenje. Lažje je početi to, kar počne polovica sveta – skrita v varnem zavetju anonimnosti se prereka po družabnih omrežjih, povprečen novinar pa pri poročanju stavi na playing it safe metodo – recikliraš tisto, kar so že povedali novinarji pred tabo; na tak način se ti ni treba ne izpostavljati ne preverjati dejstev, kajti če je o njih že pisalo deset domačih in tujih medijev, bodo gotovo resnična, kajne?
Raziskovalnega novinarstva v pravem pomenu besede skorajda ni več, instantno novinarstvo pa nima potenciala, da bi dalo ljudem misliti ali sprožilo spremembe v družbi. A če se novinarji ne bodo borili proti zlorabam sistema, kratenju svobode in človekovih pravic ter sovražnemu govoru, kdo se bo? Kot je dejal Kofi Anan: »Svoboda tiska nam omogoča, da pride na dan vsakršna zloraba drugih oblik svobode, da se z njo soočimo in jo premagamo.« Za to pa je treba včasih tudi tvegati.
