NA EKS

Kolumna Lare Paukovič: V iskanju popolnosti

Stremljenje k popolnosti, pa četudi samo za fasado na socialnih omrežij, se namreč pogosto izkaže za tisto, kar drži skupaj naš jaz.
Fotografija: Je sploh še kdo zadovoljen s tem, da je običajen? FOTO: Getty Images
Odpri galerijo
Je sploh še kdo zadovoljen s tem, da je običajen? FOTO: Getty Images

Odkar se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja začela razvijati »self-help« industrija, sploh pa od razmaha kulture sefiejev v začetku novega tisočletja, jahamo na valu perfekcionizma. Naša osebnost, »jaz, jaz, jaz«, je naša največja dragocenost in potencialni dosežek. Radi bi bili popolni, to pa se kaže na različnih področjih: stremimo k brezhibnemu videzu, najvišji izobrazbi, bogatemu, lagodnemu življenju, ljubezni iz hollywoodskih filmov, višji duhovni sferi.

Je sploh še kdo zadovoljen s tem, da je običajen? Očitno ne. Ljudje se enostavno ne morejo sprijazniti s tem, da niso nič posebnega, da čisto vsak ni rojen, da izstopa, bližnjico do popolnosti, ki jih bo dvignila iz sivega povprečja, pa iščejo na vse mogoče načine. Kajti, kot je v članku »Past perfekcionizma« v 1843 Magazine nedavno bistro opazil novinar Josh Cohen, je »biti popoln« včasih, denimo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, pomenilo, da se karseda uspešno zliješ z medijsko reprezentacijo »idealnega državljana« (npr. dobra gospodinja in zvesta zakonska žena – ženski ideal tistega časa). Danes pomeni predvsem to, da izstopaš; na kakšen koli način že – in pogosto za vsako ceno.

Pred kratkim sem prebrala mladinski roman Siri, kdo sem? ameriške pisateljice Sam Tschida, ki govori o dvajset-in-nekaj-letnici Mii, ki se po hudem udarcu v glavo zbudi v bolnici z izgubo spomina. Mia se najprej ne spomni niti svojega imena (pove ji ga, seveda, virtualna asistentka Siri, ki domuje v njenem telefonu) in edini način, da nekako sestavi skupaj svoje življenje, je sledenje objavam na svojem instagramu. Ta je, kot smo pri milenijcih že vajeni (tudi sama nisem izjema), zbirka le najboljših trenutkov njenega življenja. Samo da gre Mia pri tem občutno dlje kot drugi: skoraj vsi trenutki, ki jih je na svojem profilu radodarno delila s sledilci, so zrežirani. Zbujati želi vtis, da je bogataška princeska in uspešna podjetnica, ki živi v prestižni četrti Los Angelesa, se zabava na jahtah, v resnici pa je v dolgovih, uslužbenka v striptiz klubu, na smrt skregana s svojo mamo, ljubezen z ultra uspešnim in bogatim poslovnežem, ki jo oglašuje prek instagrama, pa je z njene strani predvsem pot k finančni varnosti. Mia se na koncu romana idealistično odloči, da bo začela znova, izpustila iz rok vse niti, s katerimi je skonstruirala svoje lažno, popolno življenje, in poskušala biti bolj pristna – v vsej svoji nepopolnosti. V resničnosti to ni tako enostavno. Stremljenje k popolnosti, pa četudi samo za fasado na socialnih omrežjih, se namreč pogosto izkaže za tisto, kar drži skupaj naš jaz.

Josh Cohen v svojem članku o perfekcionizmu omeni tri tipe perfekcionizma, ki jih je leta 1990 določil ameriški psiholog Randy Frost. Prvi je vase usmerjen perfekcionizem, ki ljudi žene v to, da bi postali idealizirana različica sebe, kakršno so si naslikali v glavah – bolj izobražena, vitkejša, bogatejša; zaradi česar se do sebe, če jim tega ideala ne uspe dosegati, pogosto obnašajo zelo mačehovsko. Drugi tip perfekcionizma se napaja iz pričakovanj drugih: postati želimo takšni, kakor mislimo, da drugi pričakujejo, da bomo. Tretji tip perfekcionizma pa je usmerjen navzven, in sicer najboljšega ne pričakujemo le od sebe, temveč tudi od drugih. Ti trije tipi, pogosto prvi in drugi, se velikokrat prepletajo. Naša idealizirana različica sebe je denimo lahko rezultat pričakovanj naših staršev, kritičen pogled, ki ga usmerjamo sami nase, pa se pogosto preslika na druge. Izhod iz pasti gonje po popolnosti ni enostaven, kajti v nas je nekaj, kar nam otežuje, da bi se nam to, kar smo do zdaj že naredili ali kar smo, zdelo dovolj. Še kar upamo, da nas bodo nekoč, nekega dne, drugi prepoznali kot izjemne, popolne – bodisi ker so nas v zgodnjem otroštvu tako obravnavali starši bodisi ker tega občutka nikoli nismo doživeli. Francoski psihoanalitik Serge Leclaire je imel zanimiv predlog: življenje v resnici ni gonja za popolnostjo, ampak je naša resnična naloga, da ubijemo, izničimo fantazijo o popolnem jazu, ki smo si jo zgradili, in to ustrezno odžalujemo. Čim prej, tem bolje – kajti kdor se žene za popolnostjo, ne more zares živeti; živi bolj za tisto, česar nima, kot pa za to, kar ima.

Več iz te teme:

Izbrano za vas

Izbrano za vas