Kolumna Lare Paukovič: Torej ali ergo?

Ko sem bila še na faksu, smo nekoč med enim od prevajalskih seminarjev razpravljali o tendenci prevajalcev, da določenih angleških besed sploh ne prevedejo, temveč jih enostavno poslovenijo. Beseda »tendenca«, ki sem jo ravnokar (namerno!) uporabila, je že en tak primer. V osnovi gre za poslovenjenko nemške besede »tendenz« ali pa angleške »tendency«, a je njena raba zdaj že tako razširjena, da nanjo skoraj ne gledamo več kot na tujko, temveč kot na izraz, enakovreden slovenski »težnji«. Pa še bolj učeno zveni.


Prevajalci seveda niso edini, ki dajejo v besedilih, ki naj bi dosegli širši krog bralcev, tujkam – ali izpeljankam iz tujih jezikov – prednost pred slovenskimi izrazi. Verjamem, da to mnogi počnejo tudi zato, ker je prevod, pri katerem določenim besedam samo natakneš slovensko končnico, najhitrejši – a ni nujno, da je tudi najboljši. Tudi nekateri pisci publicistike (ne znanstvenih člankov, kjer so pravila drugačna!) svoje članke, ne da bi pri pisanju izhajali iz kakega tujega izvirnika, tako popačijo s tujkami in učenimi izrazi, da je treba skoraj toliko pozornosti kot članku namenjati tudi iskanju pomenov besed po slovarju.

Branje postane še bolj naporno, če je pisec ob tem še ljubitelj latinščine. V redu, da latinščino, ta čislani jezik intelektualcev, v tekstu uporabimo enkrat, se že lahko zgodi, sploh če nam je blizu, tudi latinski pregovor, ki je dobro umeščen v članek, lahko deluje simpatično. Ko je vsak drugi veznik latinski namesto slovenski, pa besedilo ni več berljivo. Je res tako težko napisati torej namesto ergo? Mogoče mi bo kdo ugovarjal, da mora izraz ergo že zaradi znamenitega Descartesovega reka »Cogito ergo sum« poznati vsak, ki se ima za približno izobraženega, a vseeno – bo članek, če v njem ergo zamenjamo s torej, bistveno izgubil vrednost? Mislim, da ne.

Spomnim se, da nas je profesor takrat spraševal, kaj si o tujkah mislimo – in mnenja so bila precej različna. V osnovi smo se strinjali, da z njimi ni dobro pretiravati, ker vseeno vsi spoštujemo slovenščino – ampak kakšna tujka sem ter tja se pa vendarle spodobi, ali ne? Konec koncev bo še kdo podvomil o avtorjevem znanju, če bo v članku uporabljal samo besede, ki so znane vsem ... Žal je res prevečkrat tako, da želijo avtorji z uporabo tujk, ki sicer imajo slovenske ustreznice, dokazati svojo strokovnost, čeprav v medijih, za katere pišejo, za to ni nobene potrebe.

To je velika škoda, kajti članek, ki želi biti strokoven, pa to ni, je obtičal nekje na meji – tisti, ki se na strokovno izrazoslovje spoznajo, bodo kljub napihnjenemu jeziku opazili pomanjkljivosti v avtorjevi interpretaciji teme (žalostna resnica je namreč ta, da želi tak jezik velikokrat tudi zakriti, da besedilo nima toliko smisla, kot bi ga želelo imeti). Preostali povprečno izobraženi bralci, ki se zanimajo za področje, na katero se članek nanaša, pa v njem marsičesa ne bodo razumeli, zato lahko le kimajo in se pretvarjajo, da so jim stvari jasne, od avtorjevega znanja pa v resnici niso odnesli prav nič.

Kaj je pisec torej dosegel? Akademske hvale, ki si jo očitno želi, najbrž ne. Povprečnemu bralstvu je dokazal, da je njegov nivo znanja višji kot njihov, vendar je to glede na dejstvo, da bi moral s člankom, objavljenim v nekem precej branem mediju, ciljati bolj na razumevanje širšega občinstva kot na hvalo strokovnih krogov, precej nesmiselno. Verjamem, da so med avtorji besedil, v katerih s težavo najdemo kak domač izraz, tudi taki, ki bi si v resnici želeli biti širše brani in razumljeni, a jih je malce zaneslo. Ko nekaj časa pišeš članke za znanstvene revije, kjer pa je – zaradi drugega kroga bralcev – akademski jezik zaželen, se namreč ta način pisanja zelo hitro vtihotapi tudi na druga področja. A vsekakor ne bi bilo slabo, če bi tako ti kot tisti, ki pametujejo namerno, začeli upoštevati načelo manj je več – kar se tiče s tujkami prenasičenega pisanja, je namreč precej na mestu.